158. dan: Ljubezen v Kamniku

Ne vem, kakšno vreme je bilo zjutraj, ker sem ga prespala. Včeraj zvečer sem se še malo poigravala z mislijo, da bi danes že zgodaj vstala in se spokala na Primoža. Mimogrede, na obisku pri prijateljih sem se imela - moji nejevolji navkljub - lepo. Kako tudi ne: ko se je mala Julija kot medvedek stisnila v moj objem, je vendarle posijalo sonce. Tudi zame. Na žalost se je melanholija že zjutraj priplazila nazaj v mojo posteljo. Pasalo mi je samo ležati in tako sem misel na jutranji pohod hitro opustila.

Po nekaj nujnih sobotnih opravkih sem se spravila nazaj pod kovter in si do konca ogledala film Ljubezen v Barceloni. Začetek sem si odvrtela že pred par dnevi, potem mi je zmanjkalo časa. Tako sta danes na vrsto prišli še preostali dve tretjini. Film me je fasciniral. Predvsem ker ni tipična romantična komedija. Pravzaprav sploh ni komedija. In za hollywoodsko produkcijo je to prav nenavadno realen film. Tako zelo realen, da me je pri kakšnem kadru kar malo zabolelo srce.

"Ljubezen je romantična samo takrat, ko je neizpolnjena," je v nekem prizoru svoji ljubici rekel glavni igralec (mimogrede, tale Javier Bardem je totalno moj tip moškega!). :) Potem sem se vprašala, če nima nemara prav. Kaj ne poveličujemo najbolj prav tistega, kar ne moremo imeti? In ... ali bi to isto stvar ali, bolje rečeno, osebo tako zelo poveličevali tudi, če bi dejansko (še) igrala pomembno vlogo v našem življenju? Dvomim.

Leta in leta sem prebolevala svojo prvo ljubezen. Na nek način je najbrž nikoli ne bom povsem izpustila iz svojega srca. Bil je pač prvi, zaznamoval me je, kot me ne bo nihče. To ne pomeni, da nisem ljubila nikogar drugega. Zagotovo pa ne na tak(o naiven) način.

Že pri njem sem prišla do ugotovitve, da sem ga - ker se je zgodba zame žalostno zaključila - postavljala na oltarček. Da zveza še zdaleč ni bila popolna. Niti on, niti jaz. Pač nisva funkcionirala. A z leti grde stvari pozabiš in se spominjaš samo še lepih. Kar za človeka, če se vpraša mene, sploh ni tako dobro, kot pravijo. Ker potem pa hrepeniš po nečem - kar v resnici sploh ni nikoli obstajalo.

To poglavje je za mano. Že lep čas. Pa me vseeno žalosti. Zavedanje, da nekdo, ki ti je še včeraj pomenil vse, iz dneva v dan, iz tedna v teden, iz meseca v mesec, postaja - tujec. Ali ni to že samo po sebi boleče?

Točno takšen je tudi zaključek v filmu Ljubezen v Barceloni. Nič happy enda. Samo kruta realnost. Me je pa vsaj toliko prizemljil, da sem se spomnila, da bi bil že čas, da se spet spravim tečt. Danes misli med tekom nisem odklopila. Niti glasba mi ni prijala, tako da sem MP3 in slušalke pustila kar doma. 

Takšna je ta moja ljubezen. Ljubezen v Kamniku.

Do konca še: 207 dni, 207 nalog. Se beremo jutri.