146. dan: Moja perspektiva

Res mi veliko pomenite, dragi bralci. In ne, tale izpoved ne pomeni izključno in samo tega, da imam slabo vest, ker sem vas zadnjič malo nahrulila. ;) To pravim zato, ker dnevno kar nekaj časa posvetim temu, da se odločim, kaj bi vam povedala. Zadnje dni se mi namreč toliko dogaja, da je težko izbrati samo eno temo, ampak vsega naenkrat vam ne morem zaupati, ker bi bil blog potem brez repa in glave in bi bili še bolj izgubljeni, kot sem jaz. Tega pa nočete, verjemite. :)

Za današnji zapis sem imela v glavi kar nekaj osnutkov. Lahko bi, recimo, pisala o tem, kako sem se kar za šankom pripravljala na jutrišnji intervju z legendo Janezom Bončinom - Benčem. Ali o tem, da imam v istem dopoldnevu še en intervju in sicer z nadvse simpatično Britto Bilač. Ali o tem, da sem se danes izgubila na cesti - v neposredni bližini svojega doma! Ko sem šla na sprehod, sem namreč zatavala na neko makedamsko pot, kjer sem za trenutek povsem izgubila orientacijo in nisem več vedela, v katero smer moram iti (ja, včasih sem res blond). Ali o tem, kako sem zardela, ko sem knjižničarki "čist tko bajdvej" omenila, da eden od DVD-jev, ki sem si jih zadnjič sposodila, sploh ne dela. "Ja veš, tale je pa blu-ray (nisem ziher, da se tako napiše, op. p.), in na vsakem DVD-predvajalniku ne dela," me je zatrla v sekundi. Samo tiho sem prikimala in se potem nerodno opravičevala, da sem očitno raučnalniško nepismena.

Na poti proti domu (ko sem po radiu slišala spodaj pripeti komad), pa je padla odločitev, da bom tokrat pisala o tem, da je vse - stvar perspektive. K tej misli me je že dopoldne napeljala objava novega zapisa v rubriki Druga perspektiva (še enkrat: hvala, Urška!). Nato še enkrat zgodaj popoldne, ko sem se še petič poslovila od sodelavke, ki odhaja na dopust. Sicer samo za 14 dni, ampak leti v Kalifornijo in to na čisto posebno potovanje, pa sva se morali načvekati za naprej in za nazaj (še enkrat: Ajda, uživaaaaaaj na max!). Ob radlerju sva tarnali, da imava tako polni glavi vsega, da se nama bo kar zmešalo. "Se morm mal umirit, tole ni nč," sva - prisežem! - rekli skoraj v en glas. In se nasmehnili ena drugi. Ona - ker ima polno dela s pakiranjem in vsem, kar pač pritiče, kadar se odpravljaš na daljšo pot (ki je zanjo v marsikaterem pogledu tudi pot v neznano). Jaz - ker imam polno dela z vsemi obveznostmi, ki sem si jih naložila v službi in izven nje.

No, potem sva pa ugotovili, da spet jamrava za brezveze. Ona - ker gre vendar na dopust (!) in to ne na kar en dopust, ampak v Kalifornijo (!), kjer bo že čez dan ali dva s koktejlom v roki uživala pod palmo. Jaz - ker sem morala samo dvakrat globoko vdihniti, da sem se spomnila, da se je na koncu še vedno vse izteklo tako, kot je treba. Že res, da imam precej natrpano, ampak hej, stvari se je treba lotiti sistematično, pa gre. In ko sam sebe uspeš umiriti, spoznaš, da je vse, kot rečeno, stvar perspektive. Če boš zganjal paniko, tudi res bo panika. Če pa se boš dela lotil lepo po vrsti, ga boš slej ali prej opravil. Henry Ford je že zdavnaj ugotovil: "Tisti, ki verjamejo, da lahko nekaj storijo, in tisti, ki verjamejo, da ne morejo - oboji imajo prav."

Kreslin in Klemen Klemen (ja, to je tista skladba, zaradi katere sem vendarle določila temo za danšanji zapis) pa sta me dokončno prepričala s telim verzom: "Vse, kar je bilo, se nam lepše zdi. KUL PA JE TAKRAT, KO KUL SI TI!«

Do konca še: 219 dni, 219 nalog. Se beremo jutri.