Dobra stran tega, da sem se na mini kolesarski izlet odpravila sama, je ta, da imam v prijetni senčki tik ob jezeru (medtem ko dva laboda že pet minut buljita vame, če jima bom v vodo zdrobila še drugi piškot, ki sem ga dobila ob kavi) ljubi mir, da napišem današnji blog. Popoldne bo namreč živahno, Boštjan praznuje rojstni dan, po popoldanskem pikniku pri njemu doma, ki najbrž ne bo omejen samo na popoldne, pa dvomim, da bom sposobna še kaj veliko napisati. ;)
Ena od lastnosti, ki jo pri sebi cenim, je ta, da sem odprta oseba, ki sogovornika lahko najde v domala vsaki družbi. Vedno so mi šle na živce neke zaprte skupine ljudi, ki so bile skrajno omejene s tem, koga še sprejmejo medse. Postavljajo si neke norme, ne vem, komu na čast. Seveda je razumljivo, da tistih res pravih prijateljev, ki jim zaupaš vse skrivnosti, ne moreš imeti neomejeno število. Vseeno pa smo ljudje družabna bitja, ustvarjeni za to, da smo skupaj, da lepšamo ter bogatimo življenja drug drugemu in ne obratno. Z Boštjanom in njegovo ženo ter njunima dvema sončkoma se ne vidimo veliko. A ko se, je vedno luštno. Vesela sem, da je tako.
Po drugi strani pa tudi z ledeno kavo v družbi same sebe ni nič narobe. Še več: včasih se moram kar prisiliti, da se spomnim, da se ima Maja tudi samo z Majo lahko zelo lepo. To je, pravijo, pogoj, če sploh hočeš biti srečen tudi v dvoje ali na sploh - med ljudmi.
Do konca še: 214 dni, 214 nalog. Se beremo jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar