157. dan: Brez navdiha

Saš, s katerim se večkrat srečava na Primožu, me je že nekajkrat vprašal, kako mi uspe, da vsak dan nekaj napišem. "Tudi jaz rad svoje misli prelijem na papir. Ampak čisto vsak dan ... Madona, to si pa ne predstavljam," se je čudil. Suvereno sem mu odgovarjala, da ni tako težko, kot morda izgleda. "Verjemi, se že kaj najde," sem se nasmehnila.

Ampak danes se lahko samo ugriznem v jezik. Lep čas sem se ubadala s tem, kaj naj scopram za tale zapis, pa mi na misel ni padlo nič pametnega. Zjutraj sem prebrala, da bo naslednji petek 13., ob katerem bo za povrhu še polna luna, šele leta 2049. Zračunala sem, da bom takrat stara že 62 let. 62! Le kako bom takrat živela? Če sploh bom. Kakorkoli, ta kombinacija name, kot kaže, ne vpliva preveč dobro.

Morda pa je kriva samo utrujenost. Več od sprehoda nisem uspela sestaviti skupaj. Pa še tam sem pozabila narediti fotografijo. Zato pa ta črnina. Ponazarja moj ustvarjalniški mrk. Ah, kar nekaj nakladam.

Zdajle se odpravljam na obisk, pa bi se najraje samo zakopala v posteljo. Hm ... Kako neprimerno je to, da naglas poveš, da se ti nekam ne da? Najbrž precej. Zato bom kar zaključila. Skrajni čas.

Do konca še: 208 dni, 208 nalog. Se beremo jutri.