156. dan: Lepe stvari

Sem bila včeraj malo žalostna, pa sem pozabila omeniti, da je življenje lepo. Res lepo.

"Hej, brigade, hitite, razpodite, zatrite požigalce slovenskih domov ..." je zapela moja mama. Kar v telefon. Sredi delavnika. In sem se začela režati. "A si prebrala mojo kolumno, ane?!" sem ji rekla. Žalostna sem bila zaradi vsega, kar se mi je zgodilo. Tako žalostna, da sem pozabila ... kako hvaležna sem lahko zanjo. Mojo najboljšo staro mamo. Prisežem, da je superbabica. Zjutraj sem ji dostavila mojo poflekano belo srajčko. Ob dveh me je, že zlikana (!), čakala na obešalniku. Razvajen otrok sem. Vem.

Pa ta moja služba. Ah. Mi je že par ljudi položilo na srce, da ne smem dati vedeti, da jo imam tako rada. "Potem pa to izkoriščajo," so rekli. Ja, ja. Ampak če je res. Odkrivati njihove resnice, poslušati vse te male ljudi, ki jim nihče ne prisluhne. In potem to strniti v neko smiselno celoto (kar tale blog danes najbrž ni). :) Res. Našla sem se v tem. Srečnica sem. Amen.

Sva s Pando, mojim sodelavcem v penziji, danes debatirala ob šanku. Precej časa. Tudi o tem, kako so včasih delali časopis. Precej drugače kot danes. Ti ljudje navdihujejo. Modri ljudje. "Berem tvojo kolumno. Vsako sredo," je rekel in mi stresel roko. Možakar, ki bo jutri star okroglih sedemdeset. Si štejem v čast. "Boš videl, naslov ene od mojih naslednjih kolumn bo Panda," sem mu obljubila. Pa tudi bo. Res bo.

Aja, pa mojo Ajdo, ki še vedno uživa v Kaliforniji, pozdravljam. AJDA, POGREŠAMO TE. IN NAJ TI NE PRIDE NA MISEL, DA OSTANEŠ ČEZ LUŽO! PRIMAJAJ SE DOMOV. ČIMPREJ!

Za piko na i: z mojimi sončki iz potepanja po Hrvaškem se dobimo čez kakšno urico in odvandramo na Tabuje. Dan 202. Se že veselim. In obljubim, da tam s plesom skurim vse kalorije, ki sem jih ravnokar pridobila na pivu s Pando. ;)

Do konca še: 209 dni, 209 nalog. Se beremo jutri.