165. dan: Martinina hudička

Danes ni navadna sobota. Danes je pravzaprav zelo posebna sobota. Začela se je z jutranjim tekom. Verjetno se to ne bi zgodilo, a sem vedela, da drugače, kot ob sedmih zjutraj, za telovadbo ne bom imela časa. Potem sem šla hitro pod tuš, ob devetih sem že pridrvela pred mojo rodno hišo na Klancu. Napokala sem v avto moji sestrici, Ano in Moniko, in skupaj smo se odpeljale proti Kranju. Tam sta nas že čakala Rok in njegov Gal. Z bratcem sva se namreč zmenila, da najini zdaj polnoletni sestrici skupaj kupiva darilo. 

Ana - dober okus ima po meni ;) - si je izbrala super lepo urico, ki zdaj krasi njeno roko. A še več kot to je bilo vredno druženje. Po res dolgem času smo bili vsi štirje otroci Kepic na kupu. Gal je bil pika na i. Ko smo šli po uspešnem šopingu na sladoled, smo se mu parkrat nasmejali. Hotel je poskusiti Monikin sladoled in ga seveda tudi je. "No, Gal, zdaj pa še daj ti eno žličko tvojega sladoleda Moniki," mu je rekel Rok (še vedno me na trenutke preseneti, da je ta pobalin, s katerim sva skupaj gor rasla, res že očka). "Saj ima svojega," mu je odvrnil. Mi pa v smeh.

Sledilo je kosilo pri atu in mami, po kosilu pa sta mi sestrici že pomagali pri pripravah na dekliščino. Danes se namreč ena mojih najboljših prijateljic, draga Martina, poslavlja od samskega stanu. Ko smo prišle ponjo in na ves glas navijale Rok'n'bandovo Tino (domači in najbližje prijateljice jo kličemo po tem imenu), mi je šlo od vsega kar malo na jok. Tinka moja, srečno!!!

Mimogrede, a nismo najbolj prisrčne hudičke na svetu? :)

Do konca še: 200 dni, 200 nalog. Se beremo jutri? Se bom potrudila. ;)