147. dan: Da nekam spadam ...

Od kar mi je umrla mami, me velikokrat muči občutek, da nikamor ne spadam. Težko je to opisati, ker sicer težko rečem, da sem osamljena. Imam čudovite stare starše, imam kup prijateljev, med katerimi je nekaj tudi takšnih, res pravih, navezovanje novih stikov mi gre dobro od rok, na splošno sem rada v družbi in se tam v redu počutim. A kljub temu sem na nek način prav to: osamljena.

Pogrešam čase, ko sem imela vse, ne da bi se tega zavedala. Kot je bilo v osnovni in srednji šoli. Pa morda še kakšno leto po tem. Imela sem dom, nekaj stalnega, nekaj, kamor sem se vsak večer vračala. Niti sanjalo se mi ni (če zdaj pomislim - še dobro!), kaj me čaka v bližnji prihodnosti. Da bom v to hišo, v to vas, k tem ljudem, ki so mi takrat pomenili največ, kaj kmalu hodila samo še na obisk. Da si bom prisiljena ustvariti življenje drugje. Predvsem pa na drugačen način.

Pogrešam zavetje, varnost, pripadnost. Ta občutek. Da nekam spadam ...

Po današnjem treningu v Adidasovi šoli teka smo dobili čedne zelene majčke, vsak ima na njej izvezeno svoje ime. Saša, Lidija, Maja, Petra - we are all in. No, vsaj ob torkih ob šesti uri zvečer vem, kam spadam. K mojim puncam. In, mimogrede, tek na svežem zraku pomaga pregnati otožne misli. Preverjeno!

Do konca še: 218 dni, 218 nalog. Se beremo jutri.