Sanjam, da bom nekoč tako živela. V majhni hiši na obali. Pri šestdesetih, recimo. Ko bo moja kariera že tam, da si bom to lahko privoščila. In bom pisala samo še za dušo. Tako kot zdajle.
Vem, da se že ponavljam, a se namenoma. Tako se vsaj opomnim, da lepi trenutki v življenju niso samoumevni. In tudi ne smejo biti. Ker potem jih pa ne cenimo.
Sprehod ob obali. Šarjenje po štantih. Evin nasmeh, ko ji kupim punčko z veliko vijolično mašno. Pes z balonom v gobčku. "Glemo, glemo, piha puha!" Vožnja z vlakcem. Štok-kola med vožnjo z vlakcem. Ponočevanje pred prikolico. Nove interne fore. Boris, ki gre takoj, ko vstane, po svež kruh. Danes je kupil še Novice in z zanimanjem prebral mojo kolumno. Teroristične veverice, ki z dreves mečejo storže. Dopisovanje z nekom, ki me zna spraviti v smeh. Spontano kosilo na plaži. Čisto prava rumena podmornica, kot iz tiste pesmi od Beatlov. Evini angelski kodri, ki na soncu še posebno lepo pozlatijo. Plavanje. Veliko plavanja.
Sreča, pravijo, tako ali tako ni nekaj, kar bi lahko trajalo v nedogled. Sreča so trenutki, ki ostanejo. V mojem primeru - trenutki, kot so sedaj.
Do konca še: 194 dni, 194 nalog. Se beremo jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar