Službo sem končala precej prej kot včeraj. Zelo zgodaj pravzaprav. Jutri imam dva terena, tako da sem hotela prosto popoldne kar se da dobro izkoristiti. Pa sem šla. Najprej v knjižnico, nato pa z veliko brisačo in petimi evri v žepu na bazen. Počutila sem se kot osnovnošolka (kar niti ni čudno, glede na to, da je bila povprečna starost kopalcev približno 15 let). Pa vendar - kje je bolje hladiti vročino, če ne v vodi? In še sredi delovnega tedna. Ta malce nagajiva in neposlušna plat, zaradi katere sem špricala trening, je pač udarila ven iz mene. Morda bi se jo morala sramovati. Pa se je ne. Ker osvobaja.Priznam, prejle sem malo pošnofala po njenem facebooku. Polno družinskih fotografij. Polno ljubečih komentarjev. Polno všečkanj. Polno - pretvarjanja! Na žalost poznam njeno zgodbo. Ker jo ima rad. In ona ima menda rada njega. Japajade.
Ni vedno lahko povedati naglas, da si kdaj pa kdaj nesrečen. Ali da imaš nerazčiščen ljubezenski odnos. Ali da se iščeš in da nimaš pojma, kdaj se boš našel. Če sploh kdaj. Nisem popolna. Daleč od tega. Včasih izprežem. Večkrat jočem. A vseeno: raje to, kot pa da bi navzven dajala vtis popolne partnerke, popolne uslužbenke, popolne športnice, popolne ženske. V resnici pa bi bila zaradi vseh teh laži - popolnoma prazna!
Do konca še: 211 dni, 211 nalog. Se beremo jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar