Sedim in gledam. V tišini, čeprav si je ne želim. Opazujem. Plavolasi deklici z dolgimi kitkami se držita za roke, se smejita in tečeta v brezskrbno popoldne. Za njima se sprehaja par. Ona v lahkotni poletni obleki. V barvi petroleja, ki je ena mojih najljubših, sploh na morju, kjer dobi še posebej prijeten odtenek. On jo nežno prime in jo privije k sebi. Ne za roke, ampak okoli pasu. Varna je v njegovem objemu.
Mimo primašira fotograf. Z veliko torbo čez rame. Ustavi se in slika. Kaj pa vem, kaj. Nekam tja proti neskončni modrini je obrnjen. Nato pogleda v aparat in se nasmehne. Posnetek mu je očitno uspel.
Pa še en par. Vsak zase. Brez besed, kotički njunih ustnic so obrnjeni navzdol. Precej mlada sta še in njuna grenka obraza izstopata. Ne pašeta v to ljubko okolje, kjer naj bi ljudje srkali energijo in si polnili baterije za dolg delovni teden, ki je pred vrati.
Sledi jima precej starejša dvojica. Zavzeto čebljata, kot da svet okoli njiju sploh ne obstaja. "Gotovo sta Italijana," pomislim in se žalostno nasmehnem svojim lastnim mislim. Nato prideta še babica in dedek. Tiho sta. Ampak to ni žalostna tišina. Ona ga nežno pogleda, on se spokojno nasmehne. Vse je vredu, ji sporoča z očmi.
Sedim in gledam. Potem se prismeje izza vogala. Okrog ust je popacan s sladoledom, kar ga naredi le še bolj prikupnega. Počasi se odpravimo nazaj proti Portorožu. S svojimi ročicami se me nežno oklene. In tišina ni več tako neprijetna.
Do konca še: 206 dni, 206 nalog. Se beremo jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar