172. dan: Naporna tekma

Gledam tekmo med Braziljo in Čilem, pa je vse skupaj postalo že prav mučno. Navijam za Čilence, ker vem, da so na tej tekmi vseeno drugokategorniki, obenem pa se mi gostje smilijo, če bi izpadli, ker živijo za to prvenstvo. Ta tekma me malo spominja na moje ljubezensko življenje. Če ga gledaš od zunaj, je najbrž zanimivo, a za akterje (beri: mene) je postalo že naporno. Res naporno.

Pogovor ob jutranji kavi (na žalost zadnji na tem super truper ekspresnem dopustu) me je napeljal k razmišljanju, da je z mano najbrž težko. Nič novega, a ne? :) Gre za to, da se nočem ukloniti čisto vsem normam, ki se jih od žensk moje starosti bojda pričakuje. "Meni je mami vedno govorila: veš, če hočeš desca obdržat, mu moraš biti tudi malo mama," me je podučila Urška. Ampak meni to ne gre. 

Sem se spomnila na prijatelja, ki je bil dolgo samski, zdaj ima dekle, ki jo ima, pravi, rad. "Sva ugotovila, da si ustrezava. Ker oba veva, da je skupaj lažje biti sam," mi je rekel. Meni je to razmišljanje bližje. Hvalabogu za vse pare, ki se najdejo. Ki se trudijo. Ki funkcionirajo. Na svoj način, pa kakršenkoli že je.

Jaz pa bom nekoč, nekje potrebovala nekoga, ki bo verjel v moje sanje. Ki bo razumel, koliko mi pomenijo. Obožujem otroke, družina mi je sveta. Ampak vseeno potrebujem prostor zase in za svoje nemogoče lastnosti. Kot je recimo ta, da se na morju počešem šele po treh dneh. 

Težka bo, a ne? :)

Do konca še: 193 dni, 193 nalog. Se beremo jutri.