Sredi noči - takrat, pravi, ima uradne ure - sem v spletni nabiralnik dobila Mihovo pošto. Že včeraj, ko sva hodila na Primoža, mi je omenil, da ga srbijo prsti. Takrat nisem razumela, kaj s tem pravzaprav misli, a vse mi je postalo jasno, ko sem danes zjutraj prebrala njegove vrstice.
To se mi zdi odlična ideja! Odpreti zavihek, kjer lahko objavljam bloge, zapise, razmišljanja vas, dragi bralci in prijatelji. Miha je bil prvi, ki si je drznil naglas povedati, kaj meni o vsem skupaj. O meni, mojem pisanju, mojem projektu. In to, da si je vzel čas in da ga je moj blog toliko pritegnil, da se je dejansko spravil k pisanju - kot pravi, se to ne zgodi ravno pogosto -, jemljem kot velik kompliment. In vem, da je tako tudi prav.
A ponavadi moramo ženske imeti zadnjo. ;) In zato seveda ne morem mimo vsebine njegovega zapisa. Prijateljsko mi svetuje, naj malo umirim svoj vlak smrti, o katerem mi je pravil že prejšnji teden. Ta njegov nasvet mi že ves dan po malem zaposljuje možgane. Ker - kako, za vraga, pa se to stori? Zato te, Miha, kar javno izzivam: prosim povej, daj mi navodila za uporabo. Jaz sem namreč kupila vstopnico in vstopila na ta vlak, še preden bi prebrala, kako se moram med vožnjo obnašati. Zdaj me pa tepe! :)
Kot sem ugotovila že prvi dan po odprtju bloga in kot si ugotovil tudi ti: poti nazaj ni. Ampak če želim biti iskrena (v prvi vrsti do sebe), potem moram orisati svoje dneve takšne kot so. Enkrat so polni lepih presenečenj, potrditev ljudi, ki me tako ali drugače opazijo in s tem pobožajo mojo dušo. Spet drugič me doletijo razočaranja, na katera nisem pripravljena in zato seveda odreagiram burno, verjetno preveč burno. Ampak takšna sem. In če je namen bloga, da sem pri svojem pisanju pristna, potem teh čustev ne smem skrivati. Tega tako ali tako nikoli nisem prav dobro znala.
Seveda moram ob vsem tem vseskozi loviti ravnotežje. In to ni ravno lahko. Velikokrat se moram opomniti, da sem se v vse to podala sama in da je breme, ki ga nosim zaradi tega, izključno moja odgovornost. Včasih izgubim kompas, a ga s pomočjo prijateljic, najbližjih, tebe in sploh vseh, ki se me tako ali drugače dotaknete, poskušam dobiti nazaj. Vmes mi tudi spodrsne in padem. Ampak veličina človeka se itak ne meri po padcih. Ampak po tem, kolikokrat se zna in zmore pobrati.
In če zaključim v tvojem slogu: priznam, trenutno sem v prostem padu. Kar hudem. Vse se mi zdi zelo naporno. Obenem vem, da me na poti do cilja čaka še veliko vzponov, padcev, loopingov, ostrih ovinkov in podobnih reči. Vožnja bo še nadvse razburljiva. Ampak preživela jo zagotovo bom. Prav zaradi ljudi, ki mi stojite ob strani in ste kot moj varnostni pas. Zato, hvala.
Zdaj pa šibam zbistrit glavo s tekom. Ker ob vsej ostali rekreaciji možgani še vedno preveč pridno delajo. Jaz pa bi se ta hip rada - samo odklopila.
Do konca še: 292 dni, 292 nalog. Se beremo jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar