Ko sem se preoblačila v svojo telovadno opremo, sem razmišljala, kako se dobro res z dobrim vrača. In da se na lep način doseže veliko več kot z nekim agresivnim pristopom, ki je tako značilen za sodobni, kapitalistični svet. Sicer pa sem to ugotovila že včeraj zvečer, ko se je zgodilo nekaj čudovitega.
Ravno sem objavila blog, ko je zapiskal moj facebook nabiralnik. Dobila sem sporočilce mladega dekleta, pravzaprav je še najstnica. Napisala mi je, da se bo zdaj tudi ona, kot se je izrazila, brcnila v rit in se lotila vsakodnevne telovadbe. Ker se ne želi javno izpostavljati, bloga sicer ne bo pisala, bo pa meni vsak dan sproti poročala, kaj je delala, kaj se ji dogaja. "Upam, da ti ne sitnarim preveč, če ti, mi, prosim, povej," je zaključila.
Draga moja K.Sicer sem ti odgovorila že v zasebnem sporočilu, a bi ti rada dala še spodbudo v obliki današnjega zapisa. Ne moreš si predstavljati, kako vesela sem bila tvojega sporočilca. Največji kompliment zame je, če mi nekdo reče, da je v meni našel navdih. Da naredi nekaj dobrega. Da naredi nekaj zase.
Verjemi, da te zelo razumem. Nobeno obdobje v življenju ni posebej lahko, navajanje na to, da smo odrasli, pa je sploh razred zase. Čeprav se osebno ne poznava - imava le nekaj skupnih prijateljev na facebooku -, upam, da bova v tem času, ko si bova dopisovali, postali prijateljici in zaupnici. Včeraj sem ti pozabila napisati, da se lahko obrneš name tudi s povsem osebnimi težavami. Morda na prvo žogo izgleda, da ne znam čuvati skrivnosti (konec koncev veliko svojega dogajanja prenesem v ta spletni dnevnik), a, verjemi, prijatelji so zame sveti. In njihova intima tudi.
In K., toliko kot sem jaz navdih in motivacija tebi, si ti meni. Če ne še bolj. Hvala ti za to!
Do konca še: 301 dan, 301 naloga. Se beremo jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar