Saj poznate Marlenno iz skupine Sestre? Priznam, meni je šla vedno malce na živce. Pa niti slučajno nisem homofobična (!), tudi kar se tiče glasbenega udejstvovanja se mi čisto dopade (uspešnico Samo ljubezen znam še danes na pamet), ampak preprosto se mi je zdelo, da jo je povsod preveč. Tudi na sobotni Emi se mi je njeno obnašanje zdelo preveč pompozno. Vsa ta njena histerija okoli skupine Muff (mimogrede, ali kdo ve, kaj je sploh počela zraven - na odru je namreč nisem opazila?), mi je bila zoprna.
Tako je naneslo, da sem danes pod eno od številnih objav, ki se nanašajo na Emo, zapisala svoje mnenje. Da se mi je z vsem tistim dretjem in histerijo zdela vsiljiva in da mi to pač ni bilo všeč. Navadno se ne spuščam v takšne debate, a kdaj pa kdaj se zgodi, da me zasrbi jezik in ga pač stegnem. Kaj hujšega!
Gospa Sestra je seveda takoj udarila nazaj. Najprej se me je lotila s komentarji pod objavo in ni minilo pet minut, ko je zapiskal tudi predal za zasebno pošto. Padlo je nekaj težkih besed, za moj okus odločno pretežkih. Zato ne bom ničesar citirala, niti povzemala. Sprva se mi je zdelo neumno, da bi se sploh zapletala v prepir zaradi tako nepomembne zadeve, a na koncu sem se vseeno odločila, da ji odgovorim. Konec koncev sem bila jaz tista, ki je dregnila v osje gnezdo (kaj pa grem sploh komentirat, sama sem si kriva!).
Z veliko mero potrpežljivosti sva le uspele najti skupni jezik. Še več: Marlenna me je danes celo nekaj naučila! Namreč: verjetno se ne bi tako burno odzvala na mojo pripombo, če ji Ema ne bi toliko pomenila. Sama sicer vedno pazim, da pri izražanju mnenja ne prestopim mejo žaljivosti, ampak po nekaj izmenjanih sporočilih vseeno lahko rečem, da jo na nek način razumem.
Spomnila sem se na dogodek izpred nekaj dni, ko me je samo en stavek sodelavca spravil v jok. Dregnil je tja, kjer me trenutno najbolj boli: v moj blog, v katerega vlagam ogromno časa, ogromno energije. Čeprav sem nekje v sebi vedela, da sem se odzvala preveč burno, si nisem mogla pomagati. Bila sem užaljena in to pretirano užaljena.
Človek na koncu ugotovi, da smo vsi krvavi pod kožo. Vsi doživljamo zelo podobne občutke, samo da pri različnih stvareh. Tisto, kar meni pomeni cel svet, je nekomu drugemu lahko le ne-posebej-močna začimbica, s katero si kdaj pa kdaj popestri dan. In obratno. Veliko lažje shajaš z ljudmi, če to zmoreš razumeti.
In ko sem že ravno pri moji zagnanosti okoli bloga: no, danes se ravno ne morem prehvaliti. Misel na tek po polju je odpihnil veter. Sem pa naredila 110 trebušnjakov. Počasi bo treba priti do 140, kajne? :)
Do konca še: 303 dnevi, 303 naloge. Se beremo jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar