Nekoč je za devetimi gorami in devetimi vodami živela deklica, ki je verjela v ljubezen. Tisto usodno, pravljično, iz velikega platna. Tisto, katere zgodbo sem si, recimo, včeraj zvečer ogledala v filmu Beležnica. Tisto, po kateri naj bi hrepenel vsak sleheren človek.
"Bojim se, da smo stare ravno toliko, da začenjamo razumeti, da takšne usodne ljubezni ni. Da je v partnerstvu na prvem mestu vse prej kot kemija. Da je temelj vsakega para v resnici vzajemna odločitev: Da, želiva biti skupaj," sem zadnjič rekla prijateljici, ki pa potiho - točno tako kot jaz - še vedno upa: da je tudi njej namenjena Ljubezen. Ljubezen z veliko začetnico.
"Jaz ne morem biti z nekom samo zato, da sem," je odgovorila. In seveda sem ji prikimala. A takoj je sledila misel: bo takšno mišljenje z leti zbledelo? Kaj je bolj prav? Sanjariti o nečem več, ker - kdor čaka, dočaka? Ali sprejeti odločitev, da vse to v resnici že imaš? In da samo nočeš spregledati, da so bile vse tvoje predstave o popolni ljubezni pač zgrešene?
Veliko je parov, ki izgledajo popolno. Med mojimi vrstniki je kar nekaj že poročenih, tudi staršev. A le pri redkih, redkih izjemah čutim, da sta si dva zares usojena. Pri veliki večini pa se zdi, da zveza ni plod neke ogromne zaljubljenosti, temveč vzajemne odločitve. Ki jo jaz in moje kolegice morda gledamo nekoliko zviška, češ - ne, jaz pa se še ne bom vdala, iskala bom tisto, nekaj več. Morda pa bi morale stopiti stopničko nižje in čestitati za pogum vsakemu, ki se sprijazni s tem, da pravljice ne obstajajo.
"Morda pa si le ne upam priznati, da nekje v sebi vem, da za devetimi gorami in devetimi vodami ne bom našla svojega princa," sem razmišljala, ko sem se odpravljala iz fitnesa. Skoraj zagotovo pa me bo tam čakal nekdo, ki bo dober po srcu in ki ga bom imela rada. Nekdo, ki bo pomemben igralec v mojem življenju. A ne glavni junak. Ta bo najbrž vedno nedosegljiv. In bo prav zato ostal moj ideal.Deklica v meni pa še vedno upa, da ga najde. Morda v tem, kar že ima. Ali je imela. Potem bo živela z njim srečno do konca svojih dni.
Do konca še: 310 dni, 310 nalog. Se beremo jutri.
Moram priznati..tudi jaz še vedno verjamem, da me bo imel neskončno rad in bi naredil zame vse..da bi bila za nekoga nekaj več in on zame. Ko mi je nekdo rekel, da zanj ni več zaljubljenosti sem bila razočarana..kaj pa potem? Si z nekom res zato, da pač si? Tega si preprosto nočem želeti..sploh ker vem, da obstajajo pari, ki se imajo res lepo in njihova ljubezen je vidna na kilometre..hei..zakaj si tudi me ne bi zaslužile nečesa podobnega?
OdgovoriIzbrišiJap, se strinjam. Ampak fora je, da se ta vprašanja nadaljujejo tudi, ko si v zvezi. No, nevem, če pri vseh (verjetno ne!). Ampak jst jih kr dost poznam. Da so že leta z nekom, pa še vedno niso čist razčistl sami s sabo: je to to? Sej verjetno ni najbl fer do partnerja, da tko razmišljaš, ampak imam občutek, da smo vsi (moški in ženske) narejeni tako.
OdgovoriIzbrišiTut to sem se že vprašala: če smo po naravi sploh monogamna bitja? Je rekla zanč ena kolegica: "Človk bi mogu vsakih par let partnerja menjat." Sej sva se zasmejali, ampak ... ? Pol sva pršle do zaključka, da če tko razmišljaš, da kmal ugotoviš, da nobena stvar sploh nima smisla. In sva rajš nehale. ... Kaj jst vem. Nč ne vem. :)
Aja, pa še to: poznam tut velik parov, k se zagotov sprašujejo to pa tega za nč na svetu ne bi priznal. :)
OdgovoriIzbrišiJaz sem pri 26 pustila za seboj "nekoga ki je bil dober po srcu in sem ga imela rada", ker sem pac verjela, da obstaja zame glavni junak. Glavni junak je res prisel na mojo pot, vendar je bila ta pot pot preizkusenj. Namrec ta moj glavni junak ni zivel v Sloveniji, ni govoril (se danes ne) slovenscine, ampak jaz sem vedla da je to moj in samo moj glavni junak. Pustila sem vse, sluzbo, prodala avto da sem imela nekoliko denarja za nov zacetek v tujini itd. in odsla. Danes zivim z mojim glavnim junakom v tujini, sva porocena in imava dva krasna otroka. Po osmih letih je se vedno zaljubljenost, se vedno mi vcasih zastane dih, ko si recem, jaz imam pa res "krompir" da sem ga nasla. Ni bilo lahko, se vedno kdaj ni, saj pogresam vcasih Slovenijo, svoje sorodnike, vendar moja druzina je on in moji otroci in z njim sem srecna. Tako, da draga Maja obstaja glavni junak in je dosegljiv, samo vcasih ga ne vidimo, ne prepoznamo, se mu ne vdamo, se zanj ne potrudimo..vcasih ostanemo pri hrepenenju. Je to vredu ali ne, ne vem, vem pa da se je za sreco potrebno zelo potruditi in velikokrat iti iz cone ugodja.
OdgovoriIzbrišiIn ne jaz se ne sprasujem ali je pravi, ker vem oz. cutim da je. Jaz sem se s partnerji pred mojim junakom vedno sprasevala ali je to to, ali ni. Pri njem pa tega vprasanja nikoli ni bilo, vedno je bilo in je se kristalno jasno, to je to.
OdgovoriIzbrišiEnako jaz pri mojem možu, od prvega dne ko sva skupaj se niti enkrat nisem vprašala ali je to to, ali je pravi... po 10 letih zakon, vem da je to to
Izbriši'Kdo še verjame?' Jaz verjamem, ampak šele sedaj ko sem to doživela, ko vidim kako je biti v zvezi kjer bi partnerja naredila vse en za drugega, se spoštujeta, cenita in podpirata, se znata pogovarjat in si želita enakih stvari. In s tako osebo ne grem v prihodnost z mislijo 'probajmo pa upajmo da se srečno konča' ampak z občutkom pomirjenosti in optimizma. Poleg tega da sem optimist, sem vseeno velik realist in sem se med samskim obdobjem spraševala take stvari.. In ne vem če sem verjela, bolj ne kot ja..
OdgovoriIzbrišiIn seveda pridejo slabi dnevi ampak če se par zna pogovarjat in če so slabi dnevi redki oziroma ne zasenčijo dobrih, potem je to to. Realist v meni pa pravi - Kako srečno se bo končalo pa bomo videli čez par deset let :) Nikoli ne vemo kam nas življenje pripelje.. :)
Z.Z.
Hvala tebi. Hehe da bi odprla blog je pa bolj malo verjetno, ne vem če bi imela ideje o čem pisati.. Takole ko je tema že dana, pa če se najdem v njej z veseljem pokomentiram, da malo delimo misli.. :)
OdgovoriIzbrišiZ.Z.
Ne Maja nikoli se nisem vprašala vprašanja, če je to res to... seveda se pa počva in je tudi jasno kreten pa tko :D:D:D normalno sej dec in "pojma nima" :D včasih hehehehe ... (sem se vprašala, če bova zvozila takrat (veš kdaj in je trajal kr dolgo) , ampak to je blo bolj vprašanje za čas
OdgovoriIzbrišiMaja (odgovor Anonimne) enako kot pravi Z.Z. in Jasmina, tudi midva se grdo pogledava, se skregava in vse ostalo kar "pase zraven" in ne se ne sprasujem ce je to to, ker vem da je in ker vem, da se bova v roku parih ur "pobotala". Glede na to, da sva se skupaj ze nekajkrat selila iz razlicnih drzav, zamenjala par sluzb, par najemiskih stanovanj ipd. nama nekako ne uspe zaiti v neko obdobjo ugodja, vedno znova so novi izzivi zame, zanj, za oba. Morda ravno ta dinamika v najino razmerje nekako vnasa svezino. Da bi me partner prizadel, moj me niti nikoli ni, tako konkretno da bi rekla, sedaj imam pa dovolj in grem. Jaz, ko sem ga prvic videla je bilo res prav ne vem "kot da bi se mi Marija prikazala" dolga zgodba, ampak bil je caroben trenutek. Naj se se tako trapasto in osladno slisi ampak ko se je vse skupaj zacelo sem jaz vedela, da je meni tale moj moz usojen. Pri nobenem pred njim (in ni jih bilo malo, ker sem zelo iskala Mr. Right) nisem cutila na tak nacin, tako intenzivno da zelim z nekom preziveti zivljenje, si ustvariti druzino, se z njim postarati. Seveda pa vse skupaj funkcionira, ko oba cutita enako in prepricana sem, da je pri mojem mozu tako. No in se ena stvar glede vprasanja ce se nikoli nisem vprasala, ce bi bilo drugace. Pred hmmm 15 leti mi je cisto spontano nek moski prerokoval iz roke, povedal mi je, da se bom pravilno odlocila in, da se bom pozno porocila. Tako, da ko sem spoznala moza sem se velikokrat spomnila na tole "prerokbo" :) Kar se pa tice "cone ugodja" v Sloveniji poznam ogromno ljudi, ki tarnajo ne naredijo pa popolnoma nic. Ali pa naredijo, vendar velikokrat tako da izkoristijo druge, da pridejo z lahkoto do tistega, kar si pac zelijo. Fuj in fej :) Maja ti pa kar pogumno, ko se bos drugo leto ozrla nazaj bo zmaga na tvoji strani, je pa dejstvo da se bo vedno nasel nekdo, ki te bo kritiziral. Jaz vedno slisim kako bi morala trpeti, ker sem tako dalec stran od vsega...
OdgovoriIzbriši