78. dan: Pravila igre

Zadnje čase opažam novo modno muho: odnosi (vseh vrst in potreb), ki so - brez obveznosti. V službi bi bil delodajalec najraje brez obveznosti do svojega podrejenega, prijateljice mi kar po vrsti jadikujejo, kako jim vsi tipi dajo vedeti, da so hude in pametne in oh in sploh, ampak da oni bi bili - brez obveznosti. Za piko na i to še sami priznavajo, če mi ne verjamete, si preberite komentar pod telim blogom. Pa, dragi Jure, da ne boš tega zdaj razumel kot napad: sem počaščena, da si si vzel čas in mi (oziroma nam) obelodanil tole vašo moško logiko, po kateri, če strnem, bi radi imeli vse, a - še enkrat ponavljam - brez obveznosti.

No, jaz pa v resnici mislim, da takšen odnos dejansko sploh ne obstaja. Saj sliši se res kul, morda celo zelo vizionarsko, ko nekdo nekomu reče, da bi se družil z njim, v zameno zato pa ne pričakuje ničesar. Nekateri bi v to radi prepričali celo sami sebe, ampak človek slej ko prej ugotovi, da dolgoročno to ne pelje nikamor. V vsakem odnosu se, hočeš nočeš, vzpostavijo neka pravila igre, za katera se pričakuje, da se jih obe strani vsaj kolikor toliko držita. In tipi, ki pravite, da to za vas ne velja - pomislite še enkrat: s tem ko punci rečete, da je vajin odnos brez obveznosti, ji avtomatsko date vedeti, da lahko kadarkoli in za kolikor časa hočete poniknete v neznano. Torej: Ne esemesaj me, ne kliči me, ker med nama ni ničesar. Hej, meni se to sliši kot pravilo. Nenapisano in neizrečeno, pa vendarle je - pravilo.

Nič drugače ni, ko si v zvezi. Novodobni fantje se jih otepajo kot hudič križa, ker, če citiram mojega bralca, je "to prekleto omejujoče in nekoristno". A bejž? Kot da ženske kdaj nimamo vsega poln kufer. Ampak okej, recimo, da se vendarle najdeta dva, ki uspeta najti nek skupni jezik in sta si toliko všeč, da se spustita v razmerje. "Pa saj jaz res nisem zajebana punca. Z mano se načeloma da vse zmenit. Ne bi težila, če bi hotel ven s kolegi, ker vem, da vsak človek rabi prijatelje. Ne razumem, česa se toliko bojijo," mi je zadnjič pravila kolegica.

O tem sem razmišlaja še tudi danes, ko sem si privoščila en velik špancir okoli Kamnika. A tukaj si moramo tudi ženske priznati, da to ne drži popolnoma. Tudi jaz sem se z leti naučila marsikaj, med drugim to, da fantu moraš dati dovolj maneverskega prostora, da se počuti dovolj svobodnega, da ga zveza ne duši. Tega se držim, a hkrati (no, zdaj se pa že res ponavljam) morajo veljati neka pravila igre, sicer se vse skupaj slej ko prej poruši.

Moja Urša me je danes razsvetlila še s tole mislijo, ki jo je nedavno našla v knjigi z naslovom Igra, katere avtor je - to ni nepomembno! - moški: "Ponavadi ti tisto, kar si želiš, ne pade v naročje. Pade nekam blizu, ti pa moraš to stvar prepoznati, vstati ter se z delovno vnemo in z veliko časa posvetiti temu, da bi jo dobil. To ni zato, ker bi bilo vesolje kruto. Je zato, ker je vesolje pametno. Ima svojo teorijo o mačkah in vrvicah in ve, da ne spoštujemo stvari, ki nam kar padejo v naročje."

Amen.

Do konca še: 287 dni, 287 nalog. Se beremo jutri.