63. dan: Prazen. Prazna. Prazno.

Prazen. Kozarec namreč. Saj poznate to foro, a ne? Človek, ki pravi, da je kozarec, ki je do polovice napolnjen z vodo, napol poln, na vse gleda z dobre plati. Tisti, ki trdi, da je napol prazen, pa s slabe.

Prazna. Sem zdajle. Dokaj. In veste kaj? To sploh ni slabo. Niti slučajno.

Pravzaprav sem si to danes, ko sem prisla iz službe, zelo želela. Pride trenutek, ko bi, če bi lahko, vse ljudi dal na "mute". Na utišanje, če se lepše izrazim. Brez zamere, moji najdražji (domači in prijatelji), ampak, priznam, včasih se mi ne ljubi ukvarjati z vami. In čeprav svojo staro mamo obožujem iz vsega srca (prisežem, da jo!), so me njene današnje dogodivščine s Pepco (ne vem točno, kaj je bilo, nekaj sta se pogovarjali, ko sta se srečali v trgovini) skoraj izčrpavale. Glavo sem imela že tako ali tako polno vsega, zato sem si želela samo miru, samo tišino. Morda si zdaj kdo misli, da sem nesramna, ampak, hej, se tebi to res nikoli ne zgodi?

Da bi pobegnila (predvsem sama pred sabo), sem se odločila, da grem na zrak. Še prej sem zavila v trgovino, ker sem imela dovolj izgovorov, da ne morem teči, ker preveč piha. Kupila sem si lep lila trak in tako - vsaj zdelo se mi je - našla novo motivacijo za tek.

Pajade. Pridem na polje, se poskušam prepustiti ritmu ... Pa nič! Misli so bile še vedno podivjane, v meni se je odvijala prava vojna vihra. Premišljevala sem o nekem brezveznem članku, ki bi ga morala prebrati, pa ga nisem, in o mailu, ki bi ga morala poslati že pred dnevi, pa ga - ja, prav ste uganili - nisem. Skratka, na vsak način sem se želela umiriti, a se preprosto nisem mogla.

V tistem mi je zazvonil telefon. "Kaj pa delaš, a te motim?" pravi Lidija. "Pa ne vem, tlele neki bluzim po polju. Sem šla kao laufat, zdej se pa bolj kot ne sprehajam," sem ji iskreno odgovorila. Predlagala sem ji (predvsem zato, ker sem imela sama do sebe slabo vest), da se dobiva čez pol ure in greva po cesti do Starega gradu. "Tako bom vsaj prisiljena, da se res malo razmigam," sem ji pojasnila.

"Ni dobro, da vedno toliko razmišljaš. Včasih moraš znati tudi odklopit," sva modrovali med potjo, ko sva uživali v razgledu na sončni zahod. A kaj hočeš, to preprosto nisva midve. In sva se kmalu spet zadebatirali nazaj. O smislu. O ljubezni. O življenju.

Prazno. In plehko. Je razmišljanje mnogih. A ne moje. In tudi Lidijino ne.
 
Do konca še: 302 dneva, 302 nalogi. Se beremo jutri.