V iskalno akcijo se je vrgla domala cela bajta. Premetali smo vse vrečke, torbice, mama je za vsak slučaj pogledala v kanto za smeti. Na koncu jih je našel ata, zraven sprednjega sedeža na majhni polički za odlaganje. "Joj, joj, punca moja, saj si še mlada. Vem, da imaš milijon stvari za opravit, ampak morala boš biti malo manj raztresena," mi je rekel, ko je pricingljal s ključi izza sprednjega dela avtomobila, jaz sem se namreč generalno lotila prtljažnika. "Oh!" sem zavzdihnila in prisežem, da mi je šlo na jok. Pa kako je človek lahko tako ... sploh ne najdem izraza, kakšen.
Kakorkoli, danes je že nasploh malo čuden dan. V službi sem bluzila kot že dolgo ne. Kavica sem, kavica tja. Saj ko sem se vrgla v delo, sem delala res intenzivno, a ponavadi to strnem v nekaj ur skupaj. Danes sem bila zbrana maksimalno 20 minut, potem sem že kam odtavala. "Greva na drink?" mi je rekel sodelavec, ko je bilo delavnika končno konec. Ni mu bilo treba reči dvakrat, seveda sem povabilo sprejela.
Prideva v lokal in naročim, kot mi je zdaj že v navadi, brezalkoholno pivo. Ko sva bila nazadnje skupaj na pijači, sem seveda naročila isto kot on - kavico in nekaj ta kratkega. "Ma, počutim se kot ozdravljeni alkoholik. Ampak res ne bom, po enem Unionu ali šnopčku ali čemur koli že, sem samo matasta in nič se mi ne da. Jaz pa moram še telovadit in blog napisat in ... Oh, če takole pomislim mi gre vse skupaj že res na živce," sem mu pojasnjevala.
"Kateri dan imaš zdaj?" je vprašal. 79. "Že?! Uf, še malo pa bo stotka," me je pohvalil. "Ma ja, ampak a si predstavljaš?! Nobenega popoldanskega bluzenja še skoraj 300 dni. Pa poletja za Ljubljanico pa decembrski kuhančki pa spontane žurke ... Vse to odpade?!" sem spraševala bolj sebe kot njega. "Lej, še vedno moraš vedeti, da si ti gospodarica tega. Ti si odprla blog, ti z njim upravljaš," mi je rekel. "Hočeš reči, če bom kdaj zabluzila, bom pač zabluzila?" Skomignil je z rameni. "Samo pravim, da so vse niti v tvojih rokah."
Prav ima. In na trenutke se že resno sprašujem, ali mi bo uspelo - konec koncev še nisem niti na četrtini poti! Priznam pa, da je bil občutek, ko sem odtekla sicer bolj mini krog po kamniškemu polju, skoraj zmagoslaven. Namesto da bi posedala v oštariji, sem naredila nekaj zase. Ampak še 286 dni??!
Do konca še: 286 (!!!) dni, 286 (!!!) nalog. Se beremo jutri.
P. S. Tole pa prav moram objavit. "Maja, lej, sem si zapisala, nekaj zate. Tole je bilo v jutranji oddaji, kjer imajo rubriko Dobra misel. Ko boš imela otroke, jim moraš kuhati čaj, da se bodo boljše učili," mi je danes po kosilu rekla mama. A ni faca, no?! :)
Ni komentarjev:
Objavite komentar