69. dan: Misija 21

Današnjega dne sem se veselila že zato, ker sem vedela, da vam bom končno lahko zaupala novico, ki je mene sicer osrečila že prejšnji teden. V četrtek sem bila namreč na sestanku z zastopniki podjetja Adidas, kjer smo se dogovorili za sodelovanje. Vsaka potrditev - pa naj si bo s strani prijateljice, (ne)znanca ali velike športne blagovne znamke - mi ogromno pomeni in mi da motivacijo za naprej.

V zadnjih tednih sem sicer dobila že nekaj ponudb za poslovno sodelovanje, kakšno sem tudi zavrnila. Priznam, prav veliko izkušenj s področja trženja in marketinga nimam, zato se v tem svetu še hudo lovim. Poskušam delati po občutku: v prvi vrsti mi je pomembno, da dogovor (s komerkoli že) bogati vsebino tega spletnega dnevnika in ne obratno. Zaenkrat uspeva, vsaj mislim. :)

Ko so me pri Adidasu povabili v njihovo šolo teka, ki se začne 15. aprila (prijavite se lahko tukaj), nisem prav dolgo oklevala. Ponudba me je v trenutku pritegnila, predvsem iz tega vidika, da me bo pri šestmesečnih pripravah na Ljubljanski maraton spremljal strokovnjak, ki mi bo lahko objektivno povedal, koliko sem zmožna in kako napredujem. Med drugimi je v Adidasovi ekipi tudi legendarni Dušan Mravlje.

Me je pa v četrtek precej zvilo proti koncu sestanka, ko smo tako rekoč že dorekli vse velike in male podrobnosti. Razen ene. "Ja, veš, letošnja novost naše šole teka je v tem, da se v njo lahko prijavijo samo tisti, ki na Ljubljanskem maratonu tečejo 21 ali 42 kilometrov." Prosiiiim? Prepričana sem bila namreč, da bom tekla desetko. "Lej, vzemi to kot izziv. Pol leta je dovolj, da te pripravimo na polmaraton, tudi če si čista začetnica. Če boš le imela voljo, ti bo zagotovo uspelo," so me spodbudili.

Po parih globokih vdihih sem ugotovila, da imajo prav. In sem pristala. Na enaindvajsetko torej. A vsaj toliko kot sem navdušena, me je tudi strah. No, voljo pa imam. In v življenju si tako ali tako moramo postavljati visoke cilje in potem hrepeneti po tem, da jih dosežemo. Spomnite me na to, ko bom omagovala, okej? :)

Kar se tiče današnje telovadbe: seveda sem se odločila za tek. Čeprav so me po včerajšnjem pohodu na Veliko planino malce bolele noge, se nisem dala. Resda sem pretekla le slabih pet kilometrov, ampak nekje je treba začeti, kajne?

Sicer pa sem na veselo novico danes že tudi nazdravila. Kar sama s sabo. In to ne v slogu včerajšnjih maratonskih borovničk, ampak sem si pripravila svoj prvi, čisto pravi, doma narejeni smoothie iz pomaranče, kivija in banane. Čin čin! ;)

Do konca še: 296 dni, 296 nalog. Se beremo jutri.