71. dan: Rojstvo in smrt

Življenje je polno nenavadnih kontrastov. Ne vem, kdo uravnava našo pot, če jo sploh kdo, ali pa je pač samo usoda takšna, da se najbolj pereča nasprotja kdaj pa kdaj strnejo v en sam samcat dan. Ali uro. Ali celo minuto.

Nekaj pred deveto zjutraj mi je zapiskal telefon. "Pozdravlja te mlada družina. Danes ob 7.52 se nama je rodila hčerka Julija," je pisalo v sporočilu, ki mi ga je poslala Anja. Čeprav sem imela v službi danes res veliko gnečo, je delo za nekaj minut obstalo. "Joj, moram poslati telegram. Uf, a se to sploh še pošilja? Seveda, da se ..." sem sama sebe spravljala v evforijo. Bilo je veliko klicov in SMS-ov, s prijatelji bomo rojstvo male deklice nocoj seveda proslavili kot je treba.

A že nekaj minut zatem, me je streznil povsem drugačen telefonski klic. "Oh, Maja," je zavzdihnila mama, ko sem se ji oglasila. V vsem jutranjem hitenju sem kar malce pozabila na današnjo kolumno. V trenutku mi je postalo jasno, zakaj ima tako otožen glas. "Veš, najprej je ata vzel časopis v roke, pa ga kar naenkrat slišim: 'Ne morem brat, nič ne vidim'. Sem si mislila: Kaj mu pa je? Pa ga pogledam izza štedilnika in vidim, da joka. Sem potem še sama začela brat ... Oh, Maja," mi je razlagala s tresočim glasom. "Mama, oprosti, res oprosti. Nisem vama hotela zagreniti dneva," sem ji odvrnila. Čeprav sem jima že pred nekaj dnevi omenila, da jima bo ob branju te kolumne težko, mi je postalo žal, da ju nisem zjutraj še enkrat poklicala in ju pripravila na to.

Ko se je le nekoliko pomirila in mi zagotovila, da bo vse okej in da se več pogovoriva, ko pridem domov, sem se le posvetila nazaj svojim delovnim obveznostim. A le stežka sem se zbrala, v vsako stvar sem morala vložiti veliko več energije kot ponavadi.

Po napornem delavniku sem se le odpravila domov. Nekje na poti me je prešinilo, da moram nujno obiskati mami. Ob dnevih, ko v meni vre veliko čustev, mi je to prišlo že v navado. Obisk na grobu ni bil dolg, le toliko, da sem ji povedala, da sem v dvomih. Ker ne vem, ali sem s to kolumno mami in atu morda naredila preveč gorja. Vedela sem namreč, da sem na plan izzvala bolečino, ki sicer vseskozi tli v njima, in tega nisem želela. Zato mi je bilo težko. In mi je še vedno.

Pričakala sta me na vrtu. Takoj sem odhitela k njima, mama je imela še vedno solzne oči. "Mama, saj veš, da nisem hotela nič slabega ..." sem začela. "Seveda vem. Oh, Maja, ne misli, da sva ti zamerila. Samo tako jo pogrešava," je rekla. "Vem, mama, vsi jo. In resda je vsa ta grenkoba ob njeni smrti še tako močno vtisnjena vame, da ljudje zdaj morda mislijo, da se je spominjam samo po tem. Ampak se je ne. Ona je bila čudovita ženska. In najboljša mama. In tudi o tem bom še nekoč pisala," sem ji odgovorila. Z vso iskrenostjo, ki jo premorem. Vem, da mi verjameta. A ta občutek tesnobe bo ostal v njima. Verjetno še bolj kot v meni. Okoli tega se počutim tako grozno nemočno, da včasih prav fizično začutim, kako me stisne v prsih.

Da bi si vsaj malce spraznila glavo, sem se odločila za tek. Ob sprehodu ali kadar se odpravim na kakšen hrib, mi misli še vedno pospešeno delajo, pri teku je nekoliko drugače. Telo je toliko v pogonu, da se možgani dejansko vsaj malo odklopijo. Zato se mi zdi, da pri teku človek dobesedno beži sam pred sabo. In danes sem to potrebovala.

Ker danes je težek in naporen dan. A obenem čudovit. In zdaj ni čas za objokovanje bolečine. Zdaj je čas za veselje ob čudežu, ko je na ta svet prijokala mala Julija.

Do konca še: 294 dni, 294 nalog. Se beremo jutri.