76. dan: Firbec ima dve plati

Nimam se za posebej firbčnega človeka. Seveda me zanimajo stvari, ki se dogajajo okoli mene, a kadar na cesti, recimo, ne morem vplivati na potek dogajanja, se brez težav obrnem stran in odpeketam naprej. Zato tudi nikoli nisem razumela ljudi, ki ob prometni nesreči ali kakšni drugi katastrofi stojijo tam samo zato, da pasejo zijala. To me v resnici nervira in že se je zgodilo, da sem jih okoli tega kakšnemu tudi napovedala.

Po drugi strani pa - ko me nekaj res zanima, ponavadi vztrajam toliko časa, da izvem, kar želim izvedeti. To se je zgodilo danes na fitnesu. Saj tisti "ta zajebani" steper sem enkrat že omenila, kajne? Gre za napravo, ki simulira hojo po stopnicah in na kateri sem že po dveh minutah izčrpana do amena.

Večinoma se z vsemi možnimi števci, ki se prikazujejo na fitnes napravah, ne obremenjujem. Gladko tudi ignoriram, ko tekaška steza skoraj ponori, naj se primem za ročko, da mi zmeri srčni utrip. A očitno pri omenjenem steperju tudi imunost na takšne meritve popusti. Že prejšnjič sem se spraševala, kaj pomeni vse daljša črta na ekranu, ki pa me je danes že pošteno spravljala ob živce. Za nameček se je na desni strani vseskozi odštevalo od 30 proti 0 in na vsak način sem hotela izvedeti, kaj, hudiča, to pomeni.

Naposled sem le ugotovila, da se ob vsakem izteku tridesetih sekund (ja, odštevalo se je v enakih časovnih intervalih), črta podaljša za eno enoto. Hm, kaj pa se zgodi, ko pride do konca ekrana? Ženska radovednost mi seveda ni dala miru. Čeprav sem sopihala že kot kakšen konj, sem trmarila in vztrajala, da bi bila kača cela.

Naposled je do polne črte manjkala samo še ena enota. Začelo se je zadnje odštevanje od 30 proti 0: pet, štiri, tri, dva, ena in ... Pričakovala sem najmanj zvok fanfar ali gromko aplavdiranje ali kar oboje, v resnici pa se je na ekrančku za nekaj milisekund izrisal napis "Ziel efr ...slzhjn (ne spomnim se druge besede)." Verjetno pa to v nemščini pomeni nekaj v smislu "Cilj dosežen". "A to je to?!" sem se namrščila sama pri sebi. Ampak, okej, nič hudega. Vseeno sem bila vesela - na steperju sem zdržala celih 15 minut!

Radovednost pa ni vselej lepa čednost. Včasih na ljudi tudi negativno učinkuje. Ko sva pred nekaj dnevi s prijateljico sedeli na kavi, sem toliko časa drezala v njo, da mi je naposled le povedala: "Okej, če že hočeš vedeti: meni je moj rekel, da bi me, če bi jaz pisala takšen blog, kar pustil." Po mojem razočaranem pogledu je hitro dodala: "Ah, ti desci. Jaz ne vem, kaj jim ni jasno. Pa da veš - prebere te pa vseeno čisto vsak dan." "Ma ne, saj ima pravico do svojega mnenja," sem ji odvrnila, sebe pa še enkrat opomnila - ne moreš biti všeč vsem! "Lej, prej ko se boš nehala obremenjevat, kaj vsi okoli tebe mislijo o tem, bolje bo zate," je rekla, kot bi mi brala misli.

Prav ima. Zato me od zdaj naprej zanima samo še to, kaj pomenijo črte in številke na mojih fitnes napravah. ;)

Do konca še: 289 dni, 289 nalog. Se beremo jutri.