65. dan: Vlak smrti

Nikoli nisem preveč verjela v psihoterapijo. Pa ne da bi zdaj metala slabo luč na vse strokovnjake, ki se s tem ukvarjajo, sploh pa ne na ljudi, ki se tega poslužujejo. Vse, kar lahko pomaga človeku v stiski, je dobro. A nekako se sama nisem našla v tem. 

Tudi pri psihologinji sem že bila - sicer samo enkrat -, a nisem najbolje razumela, kako točno naj bi vse skupaj moralo učinkovati name. Gospa zdravnica me je spraševala stvari, ki so me resda bolele (in me bolijo še danes), a odgovorov ni ponudila. Ker moram, je rekla, do njih priti sama. "Torej je smisel samo v tem, da dam to tukaj pri vas ven iz sebe?" sem jo vprašala. Mislim, da je prikimala. Jasno odgovorila ni. No, jaz z odprtim pogovorom nikoli nisem imela posebnih težav, raje kot neznancu sem se zjokala iskreni prijateljici. In se potem, priznam, počutila bolje. Ne zanikam pa, da se je včasih lepo pogovoriti tudi s kom, ki ga ne poznaš posebej dobro. Predvsem zato, ker ti lahko da bolj realno sliko na tvoje življenje, ker vanj ni čustveno vpleten.

Pred nekaj dnevi sva se z Mihom Orešnikom zmenila, da greva danes skupaj na Primoža. Njegov priimek omenjam samo zato, ker vam je morda znan. Ja, to je tisti simpatični fant, ki je nekaj časa vodil Hitovo budilko, pred časom se je preizkusil tudi pred televizijskimi kamerami. Doma je iz Kamnika, tako kot jaz. In to je bolj kot ne tudi vse, kar sem vedela o njem. Kdaj pa kdaj sva se po službeni dolžnosti srečala na kakšnem družabnem dogodku, a dlje od 'živijo' nisva prišla.

Malce čez četrto popoldan, že ko sva zagrizla v prvi klanec proti Primožu, sem ugotovila, da je pravzaprav škoda, koliko ljudi poznamo samo na videz, čeprav imamo z njimi toliko skupnih točk. Pogovor je takoj stekel in seveda je beseda nanesla tudi na moj blog. "Veš kaj sem ugotovil? Da ti manjka ena moška perspektiva na tele tvoje zapise," je rekel v hecu. "Uf, no, da slišim," sem rekla malo za šalo, veliko za res. "Mah, kaj naj rečem ... Tipična ženska si ... Kot vlak smrti. Enkrat gor, drugič dol, a si vedno tako v ekstreme?" In sem ostala - brez odgovora.

Ker ne vem. A sem v ekstreme? Meni se ne zdi, a o sebi tako ali tako nimam realne slike. Saj kdo jo pa ima? Nekoč sem slišala, da se vsak sam sebi zdi normalen. Bo kar držalo. Kako pa nas dojemajo drugi, je že povsem drugo vprašanje.

Z Mihom bom še šla na Primoža. Ker ima prav: manjka mi moška perspektiva. In, priznam, zelo mi laska, če mi tudi kdo od močnejšega spola reče, da rad bere moj blog. Ali da se celo najde v kakšnem od mojih zapisov. Pa smo morda le iz istega planeta. Pravim, morda.

Do konca še: 300 dni, 300 nalog. Se beremo jutri.