No, malce manj ponosna sem bila, še preden sem sploh uspela priti do blagajne. "Veš kaj, zlezi gor pa se tukaj malo zapelji po trgovini. Tako bova najlažje videla, katera velikost ti najbolj ustreza," mi je rekel prijazen prodajalec, po tem, ko mu nisem znala odgovoriti na preprosto vprašanje: "Kako visoka pa si?" Ker ne vem. Če bi me vprašal za kilograme, bi še vedela. Za centimetre pač ne.
In sem se zapeljala. ... Naravnost v stelažo s športnimi majicami! "A vidiš to črto? To je nekako proga, namenjena za poskusno vožnjo," mi je rekel z nasmeškom in pri tem res pokazal na neke vzporednice, zarisane po tleh. "Joj, se opravičujem, morda je še malo zgodaj. Še nisem spila nobene kave," sem se mu nerodno opravičevala. "Nič hudega, nič hudega," je bil prijazen, pri tem pa se je ves čas trudil, da ne bi padel v krohot.
A to še zdaleč ni bilo vse. "Koliko prestav pa ima?" sem vprašala in pri tem poznavalsko ugotavljala: "Aha, na tej ročki so 3, na tej pa ... 12? Se pravi 3 krat 12," sem ga pogledala. "No, to pa ne bo šlo, gospodična. Takšnih pa še niso izumili. Osem jih je pa res. Tole ni 12, ampak 1 in 2," je rekel, smeha seveda ni mogel več zadrževati. "Okej, okej, priznam. Sem totalen amater. Na kolesu sem bila nazadnje pred ... Uh, štelo bi se lahko kar v desetletjih," sem se nazadnje vdala.Pozno popoldne je serviser namontiral vso dodatno opremo na mojega novega belega konjička, zato sem se vrnila v trgovino in se brez kakšnih hujših pretresov - tega, da sem sredi Qlandie izgubila ključe od avta in jih potem panično iskala po vseh trgovinah, kjer sem bila, raje ne bom omenjala! - napakirala domov. Čeprav je bila že skoraj noč, seveda nisem zdržala, da se ne bi zapeljala vsaj en krog po domači vasi.
Še dobro, da je vsaj kolesarjenje nekaj, kar človek res težko pozabi!
Do konca še: 291 dni, 291 nalog. Se beremo jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar