57. dan: O oboževalcih in vzornikih

Niti približno ne morem govoriti o tem, da imam oboževalce. Vsaj ne v klasičnem pomenu besede. Vem pa, da obstaja nekaj ljudi na tem planetu, ki me obožuje. In ki seveda tudi jaz obožujem njih.

Zagotovo sta dva izmed njih moja draga mama in ata. Prejšnji teden sem ju hecala, da morata nujno kupiti časopis, da bosta videla mojo kolumno in seveda je bil obisk trafike prva stvar, ki jo je ata zjutraj naredil. Svoj izvod časopisa je nato ponosno razkazoval okoli, kot bi bila najmanj rock zvezdnica. Se mi zdi, da me zdaj še Pepca (mamina best frendica in soseda) bolj lepo pozdravlja, ko se peljem po naši ulici. Vam povem, teli moji ljudje 70+ so res face!

Ata je enako naredil danes zjutraj, čeprav sem mu lepo povedala, da jima bom časopis prinesla iz službe, tako da ne bosta nič zamudila. A ko sem prišla domov, mi je mama že skočila v objem: "Joj, kako si lepo napisala. Tako sem vesela zate!" je kriknila in me poljubila na čelo. Tako kot to znajo samo stare mame.

In če so se prejšnji teden njej nabirale solze ob prebiranju mojih vrstic, je bilo tokrat obratno. "Jaz pa sem mislila, da vama bo morda hudo. Saj veš, ati pa to ..." sem potiho rekla. "Kje pa! Maja, prav je tako. Saj veš, da rada vidim, da se vzamete skupaj. A ti nisem vedno tako govorila? Da je tako prav. Družina mora skupaj držat," je odgovorila. Samo objela sem jo. Močno. Iz srca.

Veliko časa sem potrebovala, da sem v odnosu z atijem lahko naredila korak naprej. A zame je to vseeno drugače. Meni bo on vedno oče, edini starš, ki ga še imam. Vedno ga bom imela rada, ne glede na vse. Ata in mama pa sta tukaj v drugačni vlogi: po tem, ko sta izgubila hčerko, z njim tako rekoč nista več v sorodu. Pa vseeno nanj lahko gledata skozi moje oči. Z vso svojo zrelostjo in modrostjo.


Ata in mama. Nikoli ne bom pozabila, kaj sta naredila zame. Sprejela sta me v svoje naročje in svoje zavetje takrat, ko sem to najbolj potrebovala. Tudi vama ali predvsem vama sem lahko hvaležna, da sem danes tukaj, kjer sem. Kako srčen, nesebičen in velik človek mora biti tisti, ki srečo svoje vnukinje lahko postavi pred vso bolečino ob smrti hčerke. "In mami, ki nas gleda nekje od zgoraj, je ponosna, da ima takšna starša. Tako preprosta, a tako velika obenem," sem razmišljala, ko sem si popoldne prevetrila glavo s tekom in sprehodom po polju.

Vem, da lahko rečem, da sta moja stara starša moja velika oboževalca. A hkrati lahko dodam, da sta tudi moja največja vzornika.

Do konca še: 308 dni, 308 nalog. Se beremo jutri.