58. dan: Gospod Šejk

Na petkovem žuru ob premierni predstavitvi novega videospota skupine Hulahoop sem srečala prijatelja Matevža. Šuškota, kot mu pravimo. Kot vselej, sva se tudi tokrat prisrčno objela in poklepetala za naprej in za nazaj. "Veš kaj, čisto malo, ampak res čisto, čisto malo ti še manjka, pa boš v tem začela uživati," mi je rekel, ko je beseda nanesla na blog oziroma na mojo vsakodnevno telovadbo.

Na žalost še nisem tam. Nič ne rečem, ko enkrat dvignem rito in se spravim telovadit je vse že veliko lažje. Ravno danes, ko sem po pol ure vadbe na orbitreku oddelala še deset minut na "ta zajebanmu" steperju (se opravičujem izrazu, ampak tako s sodelavko rečeva napravi, ki simulira hojo po stopnicah), sem sama sebe v mislih pohvalila, češ sem pa res pridna. A da bi po napornem delavniku ob misli na to, da grem telovadit, uživala ... No, to pa ravno ne morem reči. Še ne.

Mi je pa ob vsakem obisku fitnesa bolj prijetno. Tudi ali predvsem zaradi ljudi, ki jih srečam tam. Že pred nekaj dnevi mi je fant, ki dela na recepiciji, rekel: "Zdaj bom pa še bolj prijazen." In mi s tem dal vedeti, da je prebral tale zapis (glej zadnji odstavek). V zahvalo za pohvalo mi je ponudil šejk. Ker se mi je prejšnič zelo mudilo, sem mu obljubila, da ga spijem ob naslednjem obisku. "No, ko oddelaš, pa šejk, ane?" me je opomnil danes, takoj ko sem stopila čez vhodna vrata. "Mhm, seveda, se že veselim," sem odvrnila.

V resnici mi je bilo kar malce toplo pri srcu. Morda zato, ker sem imela vedno toliko predsodkov do ljudi, ki hodijo v fitnes. Pa ne samo do njih. Tudi do poslovnežev, recimo, ki so se mi vsi po vrsti zdeli naduti. In nasploh do uspešnih ljudi. Ali ljudi, ki živijo v mestih. Skratka, predsodkov, da se ti zmeša. "Kaj pa vem, vedno imam občutek, da me gledajo zviška, kaj pa naj se jaz pogovarjam z njimi ..." sem ravno včeraj razlagala prijateljicam, ko smo se dobile na kavi. "Vidiš, ravno to je napaka," je odvrnila ena od njih. "S takšnim mišljenjem avtomatsko daš vedeti ljudem, da te ne zanimajo. Sploh tega ni treba izraziti z besedami, to se čuti."

To mi je danes prišlo na misel, ko sva se z gospodom Šejkom (tako sem poimenovala prijaznega receptorja) zaklepetala, kot bi se poznala že dolgo. Kmalu se nama je pridružil še tisti mišičnjak, ki mi je pred tedni pomagal iskati izgubljeni ključek.

- "A veš tist, ko sta v trgovini dve vrsti pred blagajno, pa greš zmer v uno, k se počasnej premika?!"
- "Sam res, prov vedno! Katastrofa!" 
- "Pol pa pride še ena bakica pa direkt pred tabo privleče polhn položnc, da jih ma za plačat!"
- "Sam a veš, kaj je tut fora? Da si ljudje dost bl negativne stvari zapomnemo. K greš v uno vrsto, k gre počasnej, to itak zaznaš. K greš pa v uno, k si hitrej na vrst, pa unih, k čakajo, dejansko sploh ne opazš!"
- "Jap, po svoje maš prov ..."

No, približno takole smo modrovali. Jaz sem zraven srkala jagodno-čokoladni šejk in se veliko smejala. Ker me je vse skupaj spominjalo na zelo prijateljsko debato. Brez predsodkov!

Do konca še: 307 dni, 307 nalog. Se beremo jutri.