Bilo je prijetno nedeljsko popoldne v krogu fantove družine. Saj veste, kosilo z govejo juho, pečenko in vsem, kar paše zraven, za konec pa še sadna kupa. Ne, nisem se ji odrekla. Sledila je kavica in klepet, naša sončica Eva je vseskozi veselo čebljala in res je bilo vse tipi topi. Nikoli nisem razumela nekaterih kolegic, ki so se ji nedelje v krogu fantove družine zdele potrata časa. Jaz jih obožujem. Morda zato, ker sem precej družinski človek. In ker se na (dobre) ljudi hitro navežem, zato sem jih že zdavnaj vzela za svoje. Verjetno pa predvsem zato, ker zadnja leta to precej pogrešam. Kadar se dobim z mojimi, je še vedno zelo prijetno, a od kar ni mami, ni več isto.
Okoli petih popoldne, ko smo se ravno "pričkali" okoli tega, ali je Zadar še Kvarner ali paše že v Dalmacijo, me je prešinilo, da nimam pojma, kaj bo tema današnjega bloga. Zaradi tega sem postala kar malce nervozna. "Najbolje bo, če se spravim na Stari grad, med hojo ponavadi dobim kakšen navdih," sem si rekla in dragemu začela težit, da bi se počasi spravila proti domu. "U, vidiš, ti je že prišlo v kri. Ne moreš več brez rekreacije," mi je rekla Nataša. No, ja. Ne čisto. Ali pač? Kakorkoli, že uro kasneje sem zadovoljno uživala v razgledu iz Starega gradu. Ocena: odlično (5)
2. Preizkus: MočeradiŽe od kar pomnim, imam kosmate živali raje kot kakšne golokože plazilce ali dvoživke. Celo pogled na kosmatega pajka - čeprav so večji in verjetno tudi nevarnejši - mi je ljubši, kot pa na kakšno suho južino, ki se je udomačila v kotu moje sobe. Naj mi ne zamerijo vsi živaloljubci, ki pravijo, da moramo imeti do vseh živih bitij enak odnos. Jaz sem, kar se tega tiče, precej pristranska.
Zgodilo se je pred leti, ko sem še bila aktivna skavtinja. Bil je sicer lep, sobotni izlet, a na žalost tudi deževen. Ko smo se pojali po enem od bližnjih gozdov, mi je spodrsnilo. Poskušala sem uloviti ravnotežje in pri tem prijela nekaj hladnega in sluzastega. Ob pogledu na speštanega močerada, mi je postalo slabo. Čeprav je nasrkal on in ne jaz, se jih od takrat bojim. Prav zares bojim.
Današnja pot na Stari grad je bila zato na nek način adrenalinska: te črno-rumene nadloge so se mi namreč na vsakih pet metrov nastavile na pot. Dobesedno sem cvilila od strahu. In ne, ob pogledu na miško ne skočim na stol in ne vreščim do onemoglosti. Močeradi? No, to je pa druga zgodba. Čeprav sem bila sama sebi smešna, si nisem mogla pomagati. Čisto zares sem cvilila vso pot do vrha. Na poti navzdol sem srečala samo enega. Morda zato, ker se je že znočilo in jih zato sploh nisem opazila. Ne vem. In tudi nočem vedeti. Ocena: dobro (3)
3. Preizkus: Za UrošaŠe ne tako dolgo nazaj je znanec objavil naslednje: "Če vaš partner trdi, da ne spremlja vašega facebook profila, spremenite status iz 'v zvezi' v 'samski'." Ker moj Uroš še vedno trdi, da me ne bere in da me tudi ne bo, sem se odločila za test: v kolikor se bova v naslednjih dneh sporekla, ker sem objavila tole fotografijo (glej levo), mi bo jasno, da to ne drži. Sicer pa se samo frajari, v resnici pa kdaj pa kdaj vendarle pokuka sem. No, možno je tudi, da bo zdaj zaradi tega nalašč molčal. "Iz principa," bi rekel on. Uroš, ne bit' hud, no, tale frizurca je res top! ;)
Ocena: neocenjeno (še)
Do konca še: 290 dni, 290 nalog. Se beremo jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar