77. dan: Obljuba dela dolg

Že res, da materinski dan zame ni več isti in tudi nikoli več ne bo, ker nimam več mami. A ta praznik mi je kljub grenko-sladkemu priokusu še vedno nadvse pri srcu. In konec koncev je v mojem življenju še toliko oseb, za katere sem lahko hvaležna, da jih imam. Med njimi je, kakopak, tudi moja zlata stara mama.

Že od kar pomnim, sem rada v njeni družbi. Imava enak smisel za humor in včasih se kakšni stvari reživa kot zmešani, ata pa zraven samo odkimuje z glavo. Tudi moji prvi spomini na otroštvo so vezani prav na njo. Spomnim se, recimo, kako mi je kot majhni deklici delala palmice na vrhu skuštrane glave, kako sva radi skupaj prepevali njeno najljubšo Jaz sem mala roža in kako mi je vsako jutro, ko me je mami pripeljala k njej v varstvo, pripravila čokolino (brez bunkic!). :)

Na nek način sem vse do danes ostala njena mala in navihana scrkljanka. Še vedno namreč skrbi zame in me razvaja na vse možne načine. Je pa res, da se je zadnja leta najin odnos spremenil. Zame ni več samo moja stara mama, ampak še mnogo več. Jaz sem v njej našla oporo ob izgubi matere, ona pa v meni tolažbo ob boleči smrti hčerke. Težko je opisati, kako močna čustva so to, vem pa, da je mama bila in tudi vedno bo ena najpomembnejših oseb v mojem življenju.

In zagotovo še zdaleč nisem edina, ki tako misli. Kako čudovita ženska je, mi je danes povedal že pogled na našo jedilno mizo. "Veš, tole mi je prinesel ata, tole Jani, tole pa Jasmina. Aja, tale je pa od Anice. No, tole sta mi pa Matjaž in Nevenka prinesla," mi je razlagala, ko sem začudeno strmela v prostor, ki je bolj kot na kuhinjo spominjal na cvetličarno. Ker vem, kako obožuje rože, sem ji seveda tudi jaz poklonila šopek. 

Sem se pa na letošnji materinski dan odločila še za nekaj prav posebnega.

 

Ko sem bila še osnovnošolka, sem šest let obiskovala tudi glasbeno šolo, a nato sem flavto brez kakšnega posebnega razloga postavila v kot. Še živo pa se spominjam, kako rada in s kakšnim ponosom me je gledala mama, kadar sem imela kakšen nastop. V zadnjih petih letih, od kar živiva skupaj, mi je že ničkolikokrat rekla: "Kaj pa flavta, Maja? Ta instrument pa tako lepo zveni, ti pa sploh nočeš več igrati nanj," me je vselej prijazno okarala.

Prav tolikokrat, kot me je prosila, naj ji spet kaj zaigram, sem ji odvrnila, da ne morem, ker moram flavto prej nesti k nekomu, da jo intezivno sčisti in oglasi. "To je že vse razglašeno in zaprašeno, mama. Ampak, saj bom, obljubim," sem se venomer ponavljala, nazadnje pred nekaj tedni.

Danes pa sem le naredila korak naprej v tej smeri: flavto sem odpeljala na generalni servis. A se ne sliši hecno? Ampak točno tako so temu rekli v glasbeni trgovini. Kakorkoli: do maminega rojstnega dne, ki ga ima 28. julija, bom zvežbala kakšno od njej ljubih pesmi in to bo moje darilo zanjo. Vem, da bo neizmerno vesela. Ampak, pssst, ne okol' govort. Če bo za tole izvedela njena best frendica Pepca, s presenečenjem ne bo nič! ;)

"Jst sm ziher, da bo kar zajokala," mi je popoldan rekla moja Lidija, ko sva hiteli proti Staremu gradu. Se bojim, da ima kar prav. Ampak to bodo solze sreče, zato se jih v resnici že prav veselim.

Do konca še: 288 dni, 288 nalog. Se beremo jutri.