81. dan: Vesminu v slovo

Za današnji blog sem imela že kar nekaj zamisli, o čem bi pisala. Recimo o tem, kako sem posnela selfie brez make upa (Nina, hvala za nominacijo) ali o tem, kako sem prvič zares preizkusila kolo, za cilj pa izbrala svojo nekdanjo domačo vas, kjer sem obiskala strica in njegove, s katerimi se res že predolgo nismo videli. Ali o čudoviti novici, ki sem jo izvedela od svoje zelo drage prijateljice. Ali o izjavi, ki me je spravila v bes. No, zagotovo je to slednje še najmanj vredno omembe.

Skratka, lahko bi pisala o marsičem, kar je bolj ali manj pretreslo moj današnji dan. A na žalost si bom letošnji 29. marec najbolj zapomnila po tem, kako sem izvedela žalostno vest, da nas je zapustil naš Vesmin.

"Živijo, Majči, a bomo kaj delali?" me je pozdravil vsakič, nazadnje še včeraj dopoldne. Bil je naš stalni sodelavec, s katerim smo redno in z veseljem delali. Bil je zanesljiv in odličen fotograf, ki je ljubil svoje delo. In to je lastnost, ki jo v profesionalnem življenju zagotovo najbolj cenim. A Vesmin je bil še mnogo več. Bil je sonček, dobričina. Bil je človek, ki si ga preprosto moral imeti rad.

Čeprav težko rečem, da sva bila dobra prijatelja, mi je bilo ob novici, da se je skupaj z očetom tragično ponesrečil v letalski nesreči, hudo. Res hudo. In to, da sem bila v njegovem širokem krogu znancev in ljudi, ki so ga izjemno spoštovali, tudi jaz, si štejem v čast. Pogrešala bom njegov nalezljiv nasmeh, iskrive oči, večni pozitivizem. Pogrešala bom njegov vedno prijazen pozdrav. Pogrešala bom tudi njegovo iskrenost, ko mu kaj ni bilo všeč. Ja, zagotovo lahko rečem, pogrešala ga bom. 

Redko se hvalim s kakšno svojo fotografijo, a danes bom naredila izjemo. Ker jo je posnel eden najboljših v Sloveniji, ker jo je posnel Vesmin. To je bil tudi večer, ko sva se spoznala in se potem "delovno" družila še dolgo v noč. Bil je lep večer. Ostaja lep spomin.

Dragi Veso, počivaj v miru.

Do konca še: 284 dni, 284 nalog. Se beremo jutri.