56. dan: Okrog ga pa nič ni. Aja?

Načeloma se nimam za zavistno osebo. Kaj pa naj pravzaprav zavidam ljudem? Obleke dragih blagovnih znamk in frizuro po zadnji modi? Dolgčas.

Že včeraj pa sem veliko razmišljala o strahu. Za katerega pravijo, da je v sredini votel, okrog ga pa nič ni. Nikoli nisem povsem razumela, kaj naj bi to pomenilo. Jaz se, recimo, bojim marsičesa. Kače in pajki niso votli, pa tudi obliko imajo. Še bolj pa so strašne tiste stvari, ki niso oprijemljive. Vojne grozote in naravne katastrofe, recimo. Ali bolezni. 

Včasih se bojim tudi sama sebe. In svojih dejanj.Eden največjih strahov, ki se - od kar sem odprla tale blog - poraja v meni, je, da bi prizadela ljudi, ki so mi najbližje. Da bi jim s svojim razmišljanem zadala bolečino. Ker je verjetno precej lažje biti tiho in se delati, da je vse okej. Precej lažje je lagati drugim in sebi, da je vse v naših življenjih popolno. Da ni pomislekov, da ni strahov. A to ni namen mojega bloga. Namen mojega bloga je prav nasproten: odkrivati tiste delčke sebe, ki naj bi ostali zakriti. Ker teza "Kar ne veš, ne boli" ni vselej najboljša izbira. Sploh, če v življenju vseskozi hrepeniš po napredku.

Jutri v Slovenskih novicah izide moja druga kolumna, ki je posvečena atiju. Čeprav sva se odkrito pogovorila o tem, kar počnem, se vseeno bojim. Morda bo - ko bo vse skupaj videl v časopisu - ravnal ali mislil drugače. Morda mu bo hudo. Ne vem. In strah me je. Priznam.

Kot rečeno, se nimam za zavistno osebo. Zavidam pa vsem tistim, ki trdijo, da so v življenju našli svoj smisel in ga ne rabijo več iskati. Zavidam vsem tistim, ki trdijo, da so že odkrili vse modrosti tega sveta in sicer tako, da so prebrali knjigo ali dve ali tri. Zavidam vsem tistim, ki trdijo, da so v celoti sprejeli sebe in svoje življenje in ob tem nimajo nikakršnih pomislekov. Nikoli.

No, v resnici zavidam samo tistim, ki vse to trdijo in tako tudi dejansko mislijo in živijo. A takšnih - sem prepričana - ni.

Do konca še: 309 dni, 309 nalog. Se beremo jutri.

P. S. Telovadba seveda ni izostala, naredila sem sto trebušnjakov. In ko smo že ravno pri tem: še prek bloga objavljam, da se cel vikend odvija dobrodelni pohod na Primoža, več v priloženem letaku. Upam, da se vidimo GO in kakšno rečemo tudi izven računalniških zaslonov. ;)