54. dan: Ne, z mano ni lahko!

"No, zdaj sem si pa naredila štalo," sem pomislila danes zjutraj, takoj za tem, ko sem odprla oči. Če povem po resnici, verjetno včeraj ne bi objavila, kar sem, če se ne bi zgodilo v afektu. Če ne bi bile tiste besede izrečene ravno, ko sem se usedla za računalnik, da bi napisala blog. Tako me je pretreslo, da v tistem trenutku nisem mogla ravnati drugače. Nisem razmišljala o posledicah.

A takšna sem. Že vse življenje. Impulzivna, čustevna in pretirano občutljiva. Za piko na i - tega ne znam skrivati. Kaj naj rečem zdaj, ko sem stvar prespala? Da bo verjetno trajalo še nekaj časa, da vse skupaj prebavim. ... In da ga obenem na nek način razumem: ko izpostavljam sebe, avtomatsko izpostavim tudi vse, ki so mi blizu. In kar pričakujem, da bodo to razumeli. Še več: da me bodo pri tem celo podpirali. Ker naj bi bilo to dobro zame. Vsaj tako mislim. Ali sem mislila.

Ne, z mano ni lahko. To vem. Od življenja zahtevam veliko. Ne maram povprečnežev. Nikoli jih nisem. Ne maram se zadovoljiti z manj, kot mislim, da si zaslužim. In tudi ne razumem ljudi, ki se zadovoljijo z nečim, kar mislim, da je manj, kot si zaslužijo oni. Morda me prav takšno razmišljanje vodi k temu, da delam napake. A samo tako se lahko učim. Samo tako lahko rastem.

Zagotovo obstaja odstotek ljudi - in verjetno ni majhen - ki ne razume tega, kar počnem. Ki se jim zdim trapasta, celo bizarna. Izpostavljanje na takšen način jemljejo kot neko brezpredmetno "metanje ven". Tako ga doživljajo. Najhuje je, da je v tem odstotku ljudi tudi nekdo, ki ga imam rada. Morda ni edini, je pa to vsaj jasno in glasno izrazil.

Na to preprosto nimam vpliva. Tega ne morem spremeniti. Ne samo enkrat sem v zadnjih 24 urah pomislila, da bi morala odnehati. Ker je vse skupaj res ena navadna bedarija. "Lej, te bom pa takole vprašala: si od kar pišeš blog srečnejša? Imaš občutek, da se dogajajo premiki, spremembe, po katerih si potiho hrepenela?" mi je rekla ena od prijateljic, s katerimi smo se danes sprehodile okoli Blejskega jezera. Ne več tako prepričana v to, kot še pred nekaj dnevi, sem ji vendarle odgovorila: "Ja." "No, potem je prav. Potem vztrajaj." A moja samozavest je načeta. Moja volja in zagnanost tudi. Lagala bi, če bi trdila nasprotno.

Ne, z mano ni lahko. A vsaj nisem plitka. Ne morem biti. Ker mislim, da potem ne živiš. Ampak životariš. In v tem preprosto ne vidim smisla.

Do konca še: 311 dni, 311 nalog. Se beremo jutri.

P. S. Tale fotografija je nastala danes ob Blejskem jezeru. Napis jemljem kot sporočilo od zgoraj. Včasih se je pač treba oprijeti vsake bilke, ki se ti ponudi, ko pride dan, kakršen je današnji.