52. dan: Plan C

"Obljuba dela dolg," sem morala kar nekajkrat ponoviti v svoji glavi, ko mi je danes nekaj minut pred peto zjutraj zvonila budilka. A prav zaveza prek včerajšnjega bloga me je gnala, da sem bila nekaj minut čez šesto pred vrati Cube Fitnessa. Očitno nisem izgledala najbolj sveže, saj me je fant v recepciji namesto z dobro jutro pozdravil z dober večer. In se pri tem simpatično nasmihal.

Približno uro kasneje je bilo moje počutje že mnogo boljše. V telovadnici je bilo pravzaprav najtežje prvih pet minut. Potem je telo končno dojelo, da sem ga danes pač vrgla iz postelje zelo zelo zgodaj in ja, točno in samo zato, da sem ga gnala migat. V nekem trenutku se je celo nehalo kujati in ko sem iz tekaške steze opazovala sončni vzhod, sem se počutila skoraj zmagoslavno.

Potem pa prav nič več v današnjem dnevu ni šlo po načrtu. V službi je bilo naporno, dela pa čez glavo. Že sredi dopoldneva mi je postalo jasno, da niti slučajno ne bom uspela oddati vseh člankov tako zgodaj, da bi bila ob dveh lahko že pri zobozdravniku. "Okej, Maja, misli, misli ... Naredi plan B: oddaj vse članke za jutrišnjo izdajo, potem pojdi k zobozdravniku, nato pa se vrni v službo in naredi še vse, kar ti je ostalo za nedeljski in ponedeljkov časopis." Okoli enih sem se sprijaznila, da je tudi ta načrt padel v vodo. Tako mi ni preostalo drugega, kot da skreiram še plan C: Pokliči zobozdravnika, se mu opraviči in se dogovori za nov termin v naslednjem tednu.

Okoli četrte sem se odpravila proti domu. Seveda sem padla v prometni zamašek in večino svoje poti prevozila v prvi in drugi prestavi (vsaj tako se mi je zdelo). Ko sem le parkirala pred domačo hišo, me je sonce prav prijazno vabilo, naj si privoščim vsaj sprehod. A oči so se kar same od sebe zapirale in ni minilo 15 minut, ko sem padla v posteljo - in zaspala.

Pred nekaj minutkami me je zbudil vonj po kavi. Prav trapasto in histerično sem pogledala na uro, misleč da je jutro in da zamujam. Kamorkoli že. A v resnici mi je ata skuhal kavo, ker je vedel, da grem zvečer še ven. "Na, da te ne bo čisto zmanjkalo," je bil prijazen.

Ob 22. uri je v Orto baru namreč premierna predstavitev novega videospota skupine Hulahoop. Ena od mojih najboljših prijateljic, Monika, je na tem projektu delala dva meseca. Dneve in noči. In ker vem, kako ona podpira mene, mi niti na misel na pride, da bi dogodek izpustila. Okej, bom bolj iskrena: na misel mi je že prišlo, ampak sem se hitro streznila. Prijateljev se ne pušča na cedilu! Sploh pa ne tako nadarjenih in zavzetih in nadarjenih in pridnih kot je Monika. A sem že povedala, da je nadarjena? Tako ali tako pa vem, da je ista fora kot pri fitnesu: samo spravit se je težko, potem je pa itak luštno! :)

Do konca še: 313 dni, 313 nalog. Se beremo jutri.

P. S. Če se nimate kam dati, lepo vabljeni v Orto bar, vstop prost. Videospot hulahoopovcev pa že jutri objavim tudi na tem spletnem mestu.

51. dan: Pojem "bluz"

Kriza. Kolikokrat ste v zadnjih letih slišali to besedo? Jaz vem. Prevečkrat. No, danes je doletela tudi mene. Ne finančna (ta me bo jutri, ko bom spet obiskala zobozdravnika), ampak motivacijska. In za to bi se morala pošteno za ušesa. Veste kaj me je spreletelo tam okrog šestih popoldne? Da ne bi danes delala nič! In da bi to potem jutri nadoknadila z dvojno dozo telovadbe. "Hej ti, kaj pa se greš?! Naslov tvojega spletnega dnevnika je 365 dni - 365 nezamujenih priložnosti. In vsak dan je nova priložnost. Vsak dan je dar, ki ga moraš izkoristiti!" me je opomnil tečen glasek v moji glavi. "Ja no ... Okej ... Kr neki!" je odgovoril drugi, ki se ga sicer še dobro spomnim iz svojih uporniških najstniških let.

Da se vrnem na začetek: že zbudila sem se utrujena. Pride pač takšno jutro. Delo v službi je potekalo normalno in ker je bil zunaj tako lep sonček, sem se odločila, da bom fitnes, kar sem imela v prvotnem načrtu, izpustila in ga zamenjala za tek po polju. A prej sem imela še nekaj opravkov. Včeraj smo se s puncami zmenile, kaj bomo za maškare (ne smem še razkriti, bo pa hudo dober!). :) Zato sem se domov peljala mimo BTC in zavila v trgovino po nekaj rekvizitov. Ki jih seveda nisem dobila. "Nič hudega, bomo že nekako zimprovizirale," sem se tolažila, ko sem zapuščala nakupovalno središče s smoothijem v roki (vsaj nekaj, za kar si danes zaslužim pohvalo). Še opazila nisem, da so se v tistih parih minutkah od nekod prikradli težki, sivi oblaki. Tek po polju je tako padel v vodo. Dobesedno.

Ko sem pridirjala domov, sem sicer razmišljala, da bi vseeno šla na zrak, seveda v anoraku, pa sem hitro našla izgovor: "Zagotovo je preveč blatno. Bom kar doma delala T25." Tako sem se prestavljala sem in tja, iz sobe v sobo. Vmes sem skočila k Jasmini, da sva uredili še nekaj detajlov na mojem blogu in ura je hitro pokazala šest popoldan.

Sledila so notranja nesoglasja, o katerih sem pisala. Trajalo je še skoraj dve uri, da sem se dejansko spravila nekaj naredit. In sem. Sto trebušnjakov. Ker sem danes potrebovala še posebno dozo motivacije, sem poskrbela za primerno glasbeno podlago. Spomnila sem se, kaj je "himna" mojega bloga in jo (spet) dala na repeat. Pomagalo je.

A na tole današnje bluzenje vseeno ne morem biti ravno ponosna. Zato - kazen mora biti vzgojna, pravijo - objavljam sledeče: jutri ob šestih (zjutraj!), torej še pred službo, se bom narisala na fitnesu. Popoldne tako ali tako ne bom mogla trenirati, saj bom pri zobozdravniku spet imela daljši poseg, kar pomeni anastezijo in počivanje.

Naporen petek bo torej. Tistim, ki boste imeli opravka z mano in bom morda malce tečna, se že vnaprej opravičujem. ;)

Do konca še: 314 dni, 314 nalog. Se beremo jutri.

50. dan: Srečna 26

Ko sem bila najstnica (okej, priznam, tudi zdaj se še kdaj pa kdaj zgodi), sem zelo rada reševala teste, ki so izračunali, kakšen tip človeka si - med drugim sem ugotovila, da sem zelo čustvena, manj ljubosumna in srednji "kontrol frik". Jih je pač luštno reševat. Če ne drugega, se smeješ razlagi ob koncu preizkusa, ko sešteješ točke in spektakularno izveš ... no ja, nič posebej novega.

Spomnim se, da sem nekoč reševala tudi test, ki naj bi izračunal, katera je moja srečna številka. Ne spomnim se rezultata, čeprav imam v nekem zaprašenem predalu v možganih morda shranjeno, da je bila petica. Ta mi je morda prišla prav, ko sem še hodila v šolo, sicer pa mi ni posebej veliko pomenila. Tudi na pravljično sedmico ali (ne)srečno trinajstico nimam kakšnih posebej usodnih spominov. 

No, danes pa sem jo vendarle našla. Svojo srečno številko namreč. In to je ... (ta-da-da-dam) ... 26! Razlaga: Rojena sem 26. avgusta in danes, 26. februarja, ko sem stara natanko 26 let in pol, je bila objavljena moja prva kolumna. Če pa tega vzorca ni zrisala usoda, pa tudi nič nočem. ;)

Seveda je cel današnji dan minil v znamenju kolumne. Že zjutraj sem si kupila svoj izvod časopisa, ki ga sicer zastonj dobim v uredništvu. A kadar mi kakšen članek res veliko pomeni, si časopis kupim, prispevek pa izstrižem in si ga shranim v posebno mapo. Kolumna se je tako pridružila mojemu sploh prvemu objavljenemu članku v Slovenskih novicah (z naslovom Charlie Sheen se je spet izmazal - saj to pove vse o tem, kje sem začela, kajne?) ;) in mojemu prvemu članku, ki je bil na naslovnici.

Noro vesela sem bila čestitk vseh vas (res hvala iz srca!), še posebej mi je srce pobožal objem in poljub stare mame, ki je - medtem ko je brala kolumno - potočila nekaj solz, da se je še meni nabral cmok v grlu. Noro vesela sem bila tudi ponujene roke sodelavke in urednice na portalu Slovenskenovice.si, ki je dala zeleno luč in objavila mojo kolumno (skupaj s povezavo do bloga) tudi na naši spletni strani. Ponosna sem do neba. Daša, hvala.

Skratka, vse je bilo kot iz škatlice. No, skoraj vse. Čestitke od osebe, ki sem jo najbolj pričakovala in sem si jo tudi najbolj želela, nisem dobila. A nisem si pustila, da bi me takšna stvar vrgla iz tira. Vsaj ne preveč.

Po fitnesu, kjer se je garderoba za nekaj minut prelevila v mojo kopalnico, sem odšla še v Medvode, kjer me je v (zdaj njegovi) Gostilni pri šefu pocrkljal sam Bine Volčič. Povabilo POP TV na poslovno kosilo je prišlo kot naročeno. Čeprav dogodek seveda še zdaleč ni bil organiziran zaradi mene, sem se pustila razvajati. Hrana je bila odlična, družba prav tako, naravnost uživala sem.

Zdajle sem že pošteno utrujena (zaradi živčnosti sem se zbudila že ob treh zjutraj), a nič ne de. Čaka me še najlepši del že tako lepega dneva: na uspeh bom nazdravila z mojimi najboljšimi prijateljicami, s katerimi se čez 15 minutk dobimo v našem priljubljenem lokalu.

Brez dvoma: 26 je zagotovo moja srečna številka! :)

Do konca še: 315 dni, 315 nalog. Se beremo jutri.

49. dan: Vonj po pomladi

Ste opazili nov izgled mojega bloga? Jutri se bo vendarle zgodil tisti veseli dan ali objavljena bo Majina prva kolumna in želela sem si, da bi se zunanji videz bloga in kolumne vsaj približno skladal (tako kot se bo skladala tudi njuna vsebina). Na pomoč mi je priskočila prijateljica Jasmina, s katero sva se kar nekaj popoldanskih uric poigravale z barvami in oblikami. Z rezultatom sem zadovoljna, če pa ste radovedni, kako bo vse skupaj izgledalo v časopisu, ne pozabite že zjutraj zaviti v trafiko po svoj izvod Slovenskih novic. ;)

Današnji dan je tudi sicer minil v znamenju harmonije. Blog je našel svojo vez s kolumno, moje počutje pa se je povsem uskladilo z vremenom. Sončni žarki očitno niso posijali le na moj domači Kamnik, segali so globlje, vse do moje duše. 

Že od nekdaj obožujem pomlad. Ne le zato, ker prinese višje temperature in več sonca. Predvsem imam rada to energijo v zraku, ko vse mrgoli od prebujenja. In ko sem danes med tekom po polju naletela na šopek marjetic, sem se nasmehnila sama pri sebi: "To je začetek znotraj začetka." Dovolj je bilo dvoma. Skrajni čas je, da začnem verjeti v svoje prebujenje, ki prinaša pozitivne spremembe.

In ko smo že ravno pri tem: čeprav še vedno vztajam, da se s številkami ne želim pretirano obremenjevati, vsake toliko vendarle stopim na tehtnico. In danes me je pogled nanjo dodatno razvedril: minus pet.

Lepo je, ko človek žanje sadove svojega dela. Lepo je, ko se dobro počutje odraža navzven. In lepo je, ko to opazijo tudi drugi. Pa se je vse skupaj šele dobro začelo.

Do konca še: 316 dni, 316 nalog. Se beremo jutri.

48. dan: Madeži, ki ostanejo

V življenju sem si očitala že marsikaj. Nazadnje, recimo, danes zjutraj, ko sem polila kavo čez neke pomembne papirje. "Pa kaj, a ne moreš tega sproti zlagati v mapice in nato vse skupaj dati v predal?!" sem bila jezna sama nase. Papirji so se na radiatorju hitro posušili, a kavni madež je ostal, kot da me hoče za večno opominjati na mojo nerodnost. "Pa dobro, bom pač naredila kopijo ali pa prosila, da mi pošljejo nov izvod," sem se potolažila že do poldneva. Ko bi le bilo tako preprosto tudi pri madežih drugačne sorte ...

V življenju sem izgubila že kar nekaj oseb. Seveda je bila najbolj tragična smrt mami, a to še zdaleč ni bila edina izguba, ki sem jo doživela. Nekatere ljudi pozabiš lažje, drugi ostanejo v tvojem srcu - morda za vedno. Če človek umre, na to nimaš vpliva, zato si se s tem prisiljen sprijazniti. Kar seveda ni lahko in traja. Več let, celo več desetletij. A kadar izgubiš ljubezen partnerja ali kadar se spreš z res dragim prijateljem ali s kom iz svoje družine, je proces prebolevanja povsem drugačen. Ker te nekje v notranjosti še vedno razžira - upanje, da bi bilo lahko drugače. To upanje, ki naj bi bila tako pomembna vrednota, ki jo vsi tako poveličujejo. Pa si tega ne zasluži. Vsaj ne v tem primeru.

Kaj bi bilo, če bi bilo? Vprašanje, na katerega nikoli, ampak res nikoli ne moreš dobiti odgovora. In to me navdaja z žalostjo. Včasih si očitam, da sem kriva sama, da je tako, čeprav se potem vedno opomnim, da sta za vsak odnos - ki je ali pa ga ni - potrebna dva. Dva morata biti za to, da se zgodba bodisi nadaljuje bodisi konča. Tudi na to konec koncev nimaš vpliva. Svoj del lahko prispevaš, na drugo polovico pa lahko samo čakaš in upaš, da jo boš dobil. Ali vsaj tretjino. In to velja za vse odnose - do (bivšega) partnerja ali prijatelja ali družinskega člana. Do vseh, ki so nam - in so nam ostali - ljubi.

"Veš kaj, mislim, da v resnici ni dobro za človeka, da ima preveč rad. Ni zdravo," mi je danes rekla prijateljica, ko sva hodili s Starega gradu. Mimogrede, pot po gozdu je še vedno neprehodna, zato sva jo ubrale kar po cesti. "Potem rataš preveč cucek," je dodala s kislim nasmeškom. Bojim se, da ima prav.

Ve, tako kot vem jaz. Ker sva to obe že izkusili. To nepopisno predanost nekomu. Ki je po možnosti le ideal v glavi. A tako pač je: če se z nekom, ki ti v življenju res veliko pomeni, razideš v trenutku, ko do njega gojiš še ogromno čustev, se boš verjetno zataknil v tistem občutku in boš težko šel dalje. Če ljubezen ali prijateljstvo zbledi že prej, je najbrž lažje. V nasprotnem primeru pa ostaja le vprašanje, morda celo očitek: bi lahko bilo drugače?

Bivši ljudje so kot papirji, politi s kavo. Spomin na njih se lahko posuši, a madež ostane za vedno. Na žalost pa se ljubezni in prijateljstva ne da na novo natisniti. Lahko samo prosiš boga, da ti pošlje nov izvod. In upaš dneve in tedne in meseca in leta. Upaš na to, da te bo nekoč uslišal.

Do konca še: 317 dni, 317 nalog. Se beremo jutri.

47. dan: Vrnitev v prihodnost

Današnji dan je bil otroško razigran. Na obisku smo imeli našo ljubko Evo, nečakinjo mojega fanta, ki je stara dobrih 15 mesecev. Plavolasa in modrooka deklica z angelskimi kodri mi je ukradla srce, ko je bila stara komaj tri dni. Takrat sem jo namreč prvič videla.

Otroke sem imela vedno rada, najbrž je bila tudi zato pedagoška fakulteta moja prva študijska izbira. Kot študentka sem skoraj dve leti delala v vrtcu, a prav tam je prišla streznitev. Ko sem se vprašala, ali bi čez 20, 30, 40 let še vedno imela vso tisto potrpljenje, ki ga pri delu z otroki res moraš imeti - in to v izobilju -, je bil odgovor jasen. V delu bržkone ne bi uživala, otroci pa si zaslužijo samo najboljše. To pomeni stoodstotno predanost v vsakem dnevu, v vsakem trenutku. Ko sem podvomila, da bi jim to lahko nudila skozi svojo celotno kariero, je padla odločitev, da bo treba poiskati drugo pot.

Ni mi žal, da sem se poklicno nehala ukvarjati s tem, so pa zato trenutki, ko lahko skrbim za Evo (ali mojega nečaka Gala, ki mu bom bržkone še tudi namenila kakšen zapis) toliko lepši. Najboljše se mi zdi, ker pri igri z njima preprosto pozabim ... Na vse. Takrat je pomembno samo to, kako se, recimo, oglaša plišasta kokoška ali kako se čisto običajen stol kar tako spremeni v boben. 

Sredi popoldanske igre - z Evo sva se na ves glas krohotali mačku na mojem telefonu (za poznavalce: aplikacija Talking Tom), ki je padel v luknjo in pri tem blazno smešno brcal v prazno - me je prešinilo: Kdaj sem izgubila to otroško brezskrbnost? In takoj za tem: Se sploh zavedam, da sem že v letih, ko bi tudi sama lahko postala mamica? Uf, biti ves čas odgovoren za takšno malo bitjece. Tega si, čisto po pravici, sploh ne predstavljam. Bržkone se ti vse postavi na glavo. To mora biti naporno in stresno in ... in čudovito.

Današnja nedelja je bila tako bolj ali manj posvečena Evi. Zato sem tudi izpustila večerno plavanje. Vsekakor nisem bila najbolj vestna, kar se treninga tiče, a tudi takšen dan pride. Izjemoma sem telovadila v nekoliko okrnjeni verziji - po njenem odhodu sem naredila šestdeset trebušnjakov. Tistih štirideset, ki mi jih je zmanjkalo do stotke, pa sem tako ali tako nadoknadila že čez dan. Ko sem trenirala trebušne mišice na najboljši možni način - s smehom.

Do konca še: 318 dni, 318 nalog. Se beremo jutri.

46. dan: Zakaj? Zato.

Po včerajšnji objavi, ki se je mene (in očitno tudi vas) močno dotaknila, bi rada pojasnila nekaj stvari. Tako pod blogom kot na facebooku pa tudi v zasebnih sporočilih se je znašlo nekaj zapisov, ki sem si jih še posebej vzela k srcu.

1. Bralka Gordana je pod opis mamine smrti zapisala: "Maja, dala si mi mislit ... Grem poklicat mami." S tem me je neznansko razveselila, saj je povsem zadela bistvo moje včerajšnje objave. Ne gre zato, da bi rada pomilovala svojo bolečino ali da bi si želela, da jo pomilujete vi. Gre preprosto zato, da sem z nazornim prikazom dogajanja želela povedati, da je življenje včasih nesramno kruto. Ko sem jaz, recimo, svoji mami izrekla zadnje besede, se mi niti sanjalo ni, da so zadnje. Nikoli ni bolehala, potem pa jo je tisto noč izdalo srce. Brez opozorila. Življenje je kratko - danes smo, jutri nas ni. In ljudje se res premalokrat zavedamo, kako dragoceni so naši najbližji. Kako hitro se lahko vse spremeni in ko se, je lahko že prepozno. Zato ne čakajte na "poseben" trenutek, da ljudem, ki jih imate radi, to poveste in pokažete. Storite to danes.

2. Bralka in prijateljica Teja me je prijazno opomnila, naj se mami nikar ne spominjam po teh zadnjih trenutkih, temveč po vsem lepem, kar sva skupaj doživeli. Res je, Teja. A kar sem ti pojansila že včeraj, bi rada delila tudi z ostalimi bralci: Proces žalovanja je pri vsakem drugačen. Mislim, da tu ni pravega ali napačnega načina. Vsak se na bolečino odzove po svoje. Pri meni je minilo pet let pa vem, da še nisem tam, da bi se jo lahko spominjala samo in edino z nasmehom. Tudi solze so še vedno prisotne in verjetno bodo še nekaj časa. Morda vedno. Se mi je pa pred dnevi zgodilo, da so me na mami spomnili - moji škornji. In, kot sem zapisala že takrat, me to, da sem prišla do točke, da me na njo spominjajo povsem običajne, vsakdanje stvari, navdaja z olajšanjem. In upanjem, ker vem, da delam majhne, a pomembne korake naprej. Nikoli nisem marala tistih žalnih fotografij, ki so v mrliških vežicah. Zato imam v svoji sobi mamino fotografijo v živo rumeni oblekici, ki me spominja na to, kdo in kaj je bila. In še vedno je. Moje sonce.

3. Bralka Urša je zapisala, da do včeraj ni razumela, zakaj pišem vse to (in najbrž tudi zakaj vse to delim z javnostjo). A da je zdaj dojela: s pisanjem čistim vso bolečino, ki se je nabirala v meni zadnjih nekaj let. In si tako delam prostor za vse lepo, kar prihaja. To je moj način, moja pot. Ki zagotovo ne more ustrezati vsem. Verjamem, da mora vsak najti svoj ventil, prek katerega lahko da iz sebe vse negativno. Gibanje sem izbrala, ker z njim zdravim telo. Pisanje pa, ker z njim zdravim dušo. In ker res osvobaja, kot je tistega dne zapisala Tina Maze. :)

Danes sem se odločila za vadbo T25. Ker sem jo lahko opravila kar doma. Po psihično in čustveno napornem dnevu nisem najboljša družba. Človek se ob vseh teh emocijah izprazni in takrat je težko komunicirati s komerkoli. Celo s svojimi najbližjimi. A verjamem, da grem v nov dan še močnejša.

Hvala vsem trem puncam, da sem prek vas lahko pojasnila nekatere stvari tudi ostalim, ki me spremljate in spodbujate. In hvala vsem za to. Ker ste z mano. Del moje osvoboditve. Del moje zgodbe.

Do konca še: 319 dni, 319 nalog. Se beremo jutri.

45. dan: Mami v spomin

Današnja noč ni bila mirna. Zbujala sem se, kot se od leta 2009 zbujam vsako noč med 20. in 21. februarjem. Po službi se odpravljam na fitnes, a ta zapis ni posvečen temu. Danes namreč mineva pet let, od kar se je zgodil najbolj prelomen trenutek v mojem življenju. Najbolj prelomen in najbolj tragičen obenem. Danes mineva pet let, od kar sem izgubila mami.

Zapis, ki ga objavljam, je drugačen od ostalih. Nastal je že pred leti, kmalu po tisti usodni noči. Že nekaj časa ga nisem prebrala, ker mi je ob tem še vedno težko. Še vedno so vse tiste podobe tako žive pred mano. Tudi danes so me ob prebiranju teh vrstic zalile solze.

Mami, kako te pogrešam. Kako noro si želim, da bi ti lahko povedala vse, kar se mi dogaja. Kako rada bi te objela.

Ostaja mi upanje, da se spet srečava. Nekoč. Nekje. In nadoknadiva vse tisto, kar nama je vzela usoda. Rada te imam.

Do konca še: 320 dni, 320 nalog. Se beremo jutri.
__________ 

»Lahko noč, mami,« sem ji zaželela tudi tisti usodni večer. Še dobro se spominjam pogleda na njene žive sivo-modre oči, pa čeprav se mi v tistem trenutku še sanjalo ni, da sem jih videla zadnjič. Še sanjalo se mi ni, da je bil pozdrav za lahko noč zadnje, kar sem ji rekla, da je bil tisti nasmeh in pogled zadnje, kar mi je namenila.
__________ 

Miren spanec je zmotil čuden šum na stopnišču. Z enim očesom sem pogledala na uro. »Pa saj je komaj tri zjutraj,« sem zamrmrala predse. Še enkrat sem prisluhnila in tokrat sem slišala že bolj razločno. »Maja, Rok!« Glas naše najmlajše Monike me je v trenutku prebudil. Sunkovito so se odprla vrata moje sobe, Monika je planila noter in obupano zakričala: »Maja, zbudi se, z mami je nekaj narobe!« Po licih so ji tekle solze, s sosednje sobe je že pritekel tudi starejši brat. Neka nevidna sila me je dobesedno porinila s postelje in v hipu sem pretekla stopnice in se znašla v kuhinji. 

Takrat sem jo zagledala. Mami je sključeno sedela na stolu, glava ji je slonela na mizi. Stopila sem do nje in jo hotela nežno predramiti: »Mami, kaj ti je? Zbudi se. Mami, no.« Ko sem videla, da ni odziva, me je zgrabila panika. Močneje sem jo stresla in že skoraj zavpila: »Mami, zbudi se! Mami!« »Ni odziva, sploh ni odziva.« Šele tedaj sem okrog sebe opazila tudi ostale družinske člane. Ati je le ves bled strmel vanjo. »Ni odziva, sploh ni odziva,« je ponavljal. »Si poklical rešilca? Je kdo poklical rešilca?« sem spraševala druge in sebe obenem. Vrtelo se mi je, srce mi je divje ropotalo, brnelo je tako močno, da nisem bila prepričana, če je sploh še v meni. Slišala in videla sem ga, kako mi bije.

»Samo ne panike. Ne panike,« je momljal ati in nerodno poizkušal povezati besede v smiselno celoto. Dvignil je telefonsko slušalko, poklical informacije, si na listič zapisal neko številko in mi jo pomolil, rekoč: »Pokliči dežurno službo v Kamniku. Zdravstveni dom.« Nekako sem se znašla in vtipkala napisano številko. Tako zelo se mi je vrtelo. Glas na drugi strani žice me je zopet zdramil. »Nujno potrebujemo pomoč. Mami je v nezavesti, ne vemo kaj ji je,« sem hlipala v telefon. »Ali diha?« je vprašal glas. Bil je ženski glas. »Ne vem. Ali diha? Ali mami diha?« sem obupano spraševala vse okrog sebe. »Pomirite se,« je venomer ponavljala slušalka. Rok in ati sta med tem mamičino nebogljeno telo prenesla na tla v dnevno sobo. Brat se je sklonil nadnjo in ji nudil umetno dihanje. »Nekaj bruha,« je rekel. »Če bruha, potem tudi diha, potem je živa!« sem se oklepala vsakršne bilke upanja. Razložila sem dežurni službi, kje smo doma in jim obljubila, da jih pričakam na dvorišču, da me bodo že s ceste lahko opazili.

Takoj ko sem odložila slušalko, sem stekla na dvorišče. Čeprav je bila zima in sem imela na sebi le tanko pižamo, mrazu sploh nisem občutila. Nasprotno, bilo mi je vroče. »Oh, bog, ne vzemi nam je. Ne vzemi mi je. Mami, potrebujem te. Tako zelo te potrebujem. Rada te imam,« sem jokala in polglasno mrmrala v noč. Odgovarjala mi je le nema in smrtonosna tišina. Ne vem natančno koliko minut je trajalo, da se je rešilec pripeljal iz deset kilometrov oddaljenega Kamnika, ampak meni se je zdelo, da je trajalo celo večnost. Reševalno ekipo sem odpeljala po stopnicah navzgor, Rok je še vedno klečal ob mami in ji dajal umetno dihanje. Ati je stal poleg njiju in le nemočno zmajeval z glavo. Sestrici sta se stiskali v kotu in ihteli. Za hip sem obstala in jih pogledala. Pogledala sem svojo družino, pogledala sem ljudi, s katerimi sem odraščala, ljudi, ki so me poznali najbolje na celem svetu. In pogled je vzbudil pekočo, ostro bolečino. Bolečino, ki je nisem poznala. Bolečino, ki je ne znam opisati.

Rok se je umaknil zdravnici, ki je mami nemudoma priklopila na aparat za oživljanje. Ati me je prosil, naj sestrici odpeljem v kuhinjo, stran od dogajanja. Oba z bratom sva ju pospremila v sosednji prostor. Ati je kmalu prišel za nami. Prinesel je svečko, jo prižgal in postavil na kuhinjsko mizo. Čeprav nisem preveč naklonjena krščanskim navadam in obredom, sem mu bila za gesto hvaležna. Pomoč in oporo sem v tistih trenutkih tudi sama iskala v molitvi. »Je kaj novega? Kakšen znak življenja, karkoli?« sem tiho vprašala. »Slabo kaže, Maja moja. Slabo kaže,« je zmajeval z glavo ati, moj dragi ati. 

Nisem več zdržala. Stekla sem nazaj v dnevno sobo, kjer je bila mami še vedno priključena na aparat, po dobrih desetih minutah so jo še vedno oživljali. »Je kaj? Je kaj? Pa saj je bruhala. Mora biti živa, mora biti!« sem nemočno prepričevala zdravnico. »Mora biti živa, mora biti,« mi je odmevalo v glavi in besede so obvisele nekje v zraku. Nato se je v nekem momentu svet prenehal vrteti. Vse skupaj sem doživljala kot dogajanje, ki ga spremljam prek televizijskega ekrana. Odvijalo se je v počasnem posnetku. Zdravnica je vzdignila svoj pogled in ga z mami preusmerila name. Bil je topel pogled, pogled poln sočutja. Še predno je izustila, sem vedela. Vedela sem, da je mami odšla. Začutila sem roko na svoji rami. Bila je atijeva. Po licih so mu tekle solze. Od nekod so prišli tudi brat in sestrici. Vsi so jokali. Še enkrat sem se skušala prepričati, da sanjam, da se mi vse le dozdeva. Nato pa me je kot vihar spreletel srh resnice, čutila sem ga po celem telesu. Planila sem k mami in krčevito objela njeno toplo telo. Na vso moč sem se trudila, da bi zadržala mamičino dušo v njem. A bilo je že prepozno, moj trud je bil zaman.
 

44. dan: Začaran krog

Pravijo, da se težave rešuje tako, da se sooči z njimi. Zato sem se odločila, da svoj današnji dan prilagodim temu, da grem prvič plavat v Tivoli. To kopališče me je - še preden sem sploh uspela priti do tja - spravilo v jok. No, pravzaprav bazen ni ničesar kriv, je bil pa povod za moje včerajšnje solze.

Danes sem, ko na vse skupaj gledam nekoliko z distance, kar huda sama nase, ker me iz tira še vedno uspe vržti takšna malenkost. "A si bolje?" me je, ko se priša v službo, prijazno vprašala sodelvaka. "Če ti povem po pravici, je bila moja prva misel - ko sem videla, da si objokana - to, da se je kaj zgodilo tvojim domačim ..." mi je dejala. In res! V življenju je toliko veliko, veliko, veliko večjih skrbi kot pa je to, da namesto "Odgovori" klikneš "Odgovori vsem".

V zadnjih letih sem doživela kar nekaj viharjev, zaradi katerih sem, v to verjamem, zrasla kot oseba. In čeprav, se mi zdi, sem močno popravila svoj kompas, kaj je v resnici pomembno in kaj ne, se še vedno zgodi, da se obremenjujem po nepotrebnem. A tudi takšna pač sem. Ne vem, ali je kriv značaj ali astrološko znamenje ali pa preprosto to, da sem ženska.

Včasih me misli zanesejo v moje otroštvo. Toži se mi po tisti brezskrbnosti, ki je nikoli več ne bo. In misel na to me navdaja s strahom. A takšno je življenje odraslega človeka. Vseskozi nas nekaj preganja. Urediš eno stvar, že je na vrsti druga. 

Recimo: letos sem si med drugim zadala, da je skrajni čas za obisk zobozdravnika, ki se ga bojim že od malega. Zato sem dala na stran kar nekaj evrčkov in to kljub temu, da si vsak mesec trgam od plače in prispevam debelih sto evrov v našo zdravstveno blagajno. Da o dodatnem zdravstvenem zavarovanju sploh ne govorim. A odločila sem se, da bom samoplačnik. Zobozdravniki na koncesijo, ki jim zaradi odnosa v preteklosti tako ali tako ne zaupam preveč, so me namreč vsi po vrsti odklanjali z besedami: "Pri nas je čakalna doba vsaj eno leto." Do takrat pa bi si itak že trikrat premislila, da bi sploh sedla na zobozdravniški stol. V tej naši čudni deželici, ki jo sicer ljubim iz vsega srca, je pač tako.

Ponosna, da sem se kljub precejšnjemu finančnemu zalogaju - ki bi ga sicer z veliko večjim veseljem izkoristila za kakšno potovanje - spravila k zobozdravniku, so me zdaj že treščili po glavi novi stroški. Avto. Moram sploh razlagati? O bencinu in sprotnih zadevah raje ne bom izgubljala besed, danes me je čakal servis. Pa bo spet šel stotak ali dva.

A nimaš kaj, takšno je življenje - odraslih.

Do konca še: 321 dni, 321 nalog. Se beremo jutri.

P. S. Fotko iz rekreacije pripnem zvečer, čeprav bom pozna (zato tudi blog objavljam že zdaj), ker greva potem s sodelavko še na predpremiero filma Panika. Naslov nekako sovpada s telim blogom, a ne? :) Sem se pa danes po svoje že rekreirala - preden sem avto peljala na servis, sem namreč imela čistilno akcijo. In pri tem, si mislim, pokurila kar nekaj kalorij. ;)

43. dan: Ego v šoli

Če sem se pred dnevi, ko sem v fitnesu izgubila ključek, počutila butasto-simpatična (torej butasto, ampak mi je ob mojih nerodnostih vseeno šlo na smeh), sem se danes počutila butasto-grozna (torej tako butasto, da mi je šlo na jok, dobesedeno).

Že nekaj časa sem članica sindikata v društvu novinarjev Slovenije in v moji matični časopisni hiši, torej na Delu. Včeraj sem dobila njihov mail, da lahko koristimo bazen v Tivoliju. Tega sem bila zelo vesela, ker mi je zaradi bloga vsaka možnost rekreacije trenutno pisana na kožo. Ker nisem razumela, kako oziroma kje se lahko prijavim na plavanje, sem pač vprašala - ker, kot pravijo, vprašati ni greh. A namesto, da bi se o tem pozanimala le pri pošiljatelju maila, sem ponesreči kliknila "Odgovori vsem". In tako sem svoje veselje zaradi brezplačnega plavanja, ki mi bo še nekoliko olajšalo načrt, da se vsakodnevno gibam, delila z vsemi zaposlenimi v naši hiši, torej z več kot 200 ljudmi.

Da sem to storila, sploh nisem vedela. Do danes zjutraj, ko sem jih zaradi tega hitro "pokasirala". Par pikantnih izjav, namreč. "Majči, ti pa presenečaš. Da pošlješ celi bajti mail o tem, da pišeš blog. A zdaj, ko bo iz tega ratala kolumna, moramo pa vsi vedeti za to?" me je špiknil eden od sodelavcev. Verjetno se me ne bi tako dotaknilo, če tega ne bi rekel prav on, do katerega čutim veliko spoštovanja, ker je zelo razgledan in je - vsaj v novinarskem smislu - moj vzornik. Počutila sem se bedno na kvadrat: prvič zato, ker sem storila napako in poslala pošto vsem, drugič pa zato, ker sem sporočilo očitno napisala tako, da so ga sodelavci vzeli kot hvalisanje.

V tistem trenutku mi je to tako zbilo moralo, da sem se morala umakniti iz redakcije, ker sem bila na robu solz. Sodelavka, ki je to opazila, je hitro prišla za mano. "Pa daj, ne sekiraj se, to pa res ni nič takšnega, ljudje počnemo še veliko večje neumnosti," mi je prigovarjala. "Saj ima prav, kaj pa mislim, da sem ... zaradi ene butaste kolumne," sem ihtela kot kakšen majhen otrok. Po dobrih desetih minutah sem se nekako vrnila za računalnik, čeprav me je bilo sram do neba.

Težko sem delala in ko sem končno oddala vse, kar je bilo treba, sem se z drugo sodelavko odpravila na fitnes. Na poti do tja sem ji razložila, kaj se je zgodilo. "Maja, pretiravaš. Saj se je samo pohecal, to pa res ni nič takšnega," me je hitro postavila na realna tla. In morala sem ji priznati, da ima prav. Včasih smo ljudje pač preveč občutljivi. Vsaj pri stvareh, ki nam veliko pomenijo. "Hej, saj nisi središče vesolja, da bi se vsi ukvarjali s tabo in s tem, kaj počneš!" sem opomnila svoj ego. Ego, ki zna včasih zelo boleti.

V tistem sem se spomnila tudi atijevih besed izpred nekaj dni, ko sem mu končno pokazala svoj blog: "Podpiram te, a obenem se moraš zavedati, da si na ta način zelo ranljiva. Vsi bodo vedeli, kaj se dogaja s teboj in zagotovo se bo zgodilo, da boš morala zaradi tega prenesti marsikaj na svoj račun." Njegove besede so se izkazale skoraj za preroške.

Moram pa danes zapisati še nekaj: po vsem tem sem skoraj bolestno potrebovala prijazen obraz. In ga tudi dočakala. Fant, ki dela na recepciji v Cube Fitnessu, je vedno tako dobrovoljen, da človeku, hočeš-nočeš, polepša dan. Ne vem, kako ti je ime, ampak - če slučajno tole bereš - hvala. :)

Do konca še: 322 dni, 322 nalog. Se beremo jutri.

42. dan: Božja mast

Pred leti mi je neki fant, ki mi je v tistem obdobju veliko pomenil, rekel: "Vse dobre stvari se zgodijo tistim, ki čakajo." Ne, ne, to ni bila njegova pogruntavščina, modri stavek je par sekund prej izrekla junakinja ene od Disneyjevih risank, ki sva si jo skupaj ogledala. Kot sem ugotovila nekoliko kasneje, to tudi ni bila njena pogruntavščina, temveč gre za znano angleško frazo, ki ima v slovenščini precej podobno, morda le malce bolj kmečko različico. Že stara mama mi je namreč govorila: "Potrpežljivost je božja mast."

Zakaj vam vse to govorim? Ker kolumna ne bo izšla jutri, kot je bilo sprva predvideno, temveč šele naslednji teden. Zaradi olimpijskih iger in neverjetnih uspehov naših športnikov in športnic je shema časopisa nekoliko spremenjena. Tako sva se z urednikom dogovorila, da vse skupaj zamaknemo za en teden. Naši risi (ko je vratar Robert Kristan po tekmi z Avstrijo dal prvo izjavo in bil ob tem ves čas na robu solz, sem se skoraj stopila) in moja Tina (od kar je objavila tole, sem si jo pač malce samovšečno vzela za svojo), si v teh dneh zaslužijo več pozornosti kot ponavadi, kar pomeni tudi več strani v časopisu. Mimogrede, kje lahko oddam uradni predlog, da 18. februar razglasimo za državni praznik?

Sem pa danes prvič dobila v predogled celostno podobo svoje kolumne. In nad videnim sem navdušena. Komaj čakam, da bom vse to končno lahko delila z vami. Ko mi je naš šef grafike pokazal najinega "otročička", sem evforično kriknila in zletela iz njegove pisarne po svojo najljubšo sodelavko. Veselje je pač treba deliti in danes dopoldne ga je res bilo na pretek.

Ne vem, ali je kriva kolumna ali zmaga naših hokejistov in njihova uvrstitev v četrtfinale ali Tinina zlata medalja. Ali pa morda to, da sem včeraj spet prejela veliko spodbudnih sporočilc, med njimi tudi od Mihe Hercoga, ki mi je sporočil, da me celo njegova partnerka, to je pevka Saša Lendero, rada bere. Kakorkoli, malodušje zadnjih dni se je danes razblinilo kot milni mehurček. Hvala vsem vam, ki ste mi vlili voljo in moč, da spet verjamem v tale blog. Da spet verjamem v to kar počnem. Da spet verjamem - vase.

Danes sem se odločila, da bom migala kar doma. Kot ste morda zasledili pred dnevi, mi je prijateljica Urša predstavila vadbe T25. Takrat zaradi anastezije, ki sem jo dobila pri zobozdravniku, nisem bila 100-odstotno pripravljena, sem se pa novega načina telovadbe zagrizeno lotila to popoldne. Ne pomnim, kdaj bi se doma tako preznojila. In to kljub temu, da sem večino časa delala lažjo različico tako imenovanih kardio vaj. Brez sramu priznam: dekle po imenu Tanya (na zaslonu skrajno desno) je danes postala moja nova najboljša virtualna prijateljica. :)

Do konca še: 323 dni, 323 nalog. Se beremo jutri.

41. dan: O smislu. O smislu?

Ne bom rekla, da jih ne gledam, čeprav ne bom rekla niti to, da mi kaj posebej veliko dajo. Hollywoodski filmi namreč. Seveda so svetle izjeme, a načeloma so vsi narejeni po istem kopitu. Včeraj zvečer, recimo, sem gledala enega res totalno butastega. Ljubezen pri štiridesetih. Že naslov ne bi mogel biti manj izviren. A najbolj me podraži, ko gledam nekaj, s čimer se niti približno ne morem poistovetiti. Ker dvomim, da bom - ko mi bo pri 40. razpadel zakon (upam sicer, da ne!) - šla na Havaje. In še bolj dvomim, da bom tam še isti dan spoznala 12 let mlajšega inštruktorja deskanja. Ki bo seksi do amena. Še več: v hipu ga bom uročila, da se bo noro zaljubil vame. In ne, seveda ne bo ženskar, oči bo imel samo zame. Tudi takrat, ko bom odpotovala domov na drug konec sveta. Edino dekle, ki ga bo medtem obletavalo, bo njegova sestra. Ja, itak!

Življenje pač niti približno ni takšno. Ne pravim, da na trenutke ne more biti čudovito. Celo čarobno. A tako preprosto pač ne gre. Dejstvo. Sicer sem pa kriva sama, kaj pa sploh gledam takšne hollywoodske puhlice. No, edina misel, ki se mi je res vtisnila v spomin v tisti uri in pol, je bila, ko je omenjeni mišičasti mladec izjavil: "Nočem zapustiti otoka. Ne razumem, kaj je smisel ljudi, ki živijo na celini. Da vse življenje pretičijo v klimatiziranih pisarnah in se ženejo za denarjem? Kdaj pa bodo živeli?" ... Priznam, tukaj sem mu dala prav, čeprav mi je šla njegova nerealistična podoba, ki je bila pravzaprav že smešna, skrajno na živce.

Še ena stvar, ki jo pogosto videvamo v ameriških pocukrankah, je strah pred poroko. A veste tisto, ko sta fant in dekle tik pred tem, da izrečeta usodni da, nato pa njega ali njo nenadoma popade panika in gre vse skupaj v franže? No, to. Sama se še nisem poročila, zato ne morem biti preveč pametna o tem, kako se dejansko človek takrat počuti. A res dvomim, da se nekdo po tem, ko je za en sam samcat dan zapravil tisoče evrov, v zadnjem hipu premisli. Ne pravim, da zaradi denarja. Čeprav je res, da bi navadnik smrtnik nekajkrat premislil preden bi si - premislil. Tudi z vidika finančnega vložka. Kruta realnost, ki jo v ameriških komedijah elegnatno zabrišejo z veliko bolj finimi težavami, kot pa je ena "bedna" borba za vsakdanji kruh.

Sem pa danes razmišljala, da tudi sama doživljam nekaj podobnega. Živčnost pred dnevom D. Ne, ne, Uroš me ni zasnubil in ne, ne bova se (še) poročila. A že pojutrišnjem bo, če bo šlo vse po načrtih, izšla moja prva kolumna. Majhen korak za Slovenske novice, ampak velik zame. Morda pa gre malodušje, s katerim se soočam zadnje dni, pripisati temu? Upam, da bo po sredi bolje.

Skrbi me namreč, ker sem podvomila. Najslabše je, če človek ne verjame v to, kar dela. Težko vam to priznam, ampak zgodilo se je, da sem se v nekem trenutku vprašala: "Ima to sploh kakšen smisel?" Tako sem bila sitna sama do sebe, ko sem danes utrujeno odcaplajala iz fitnesa. Nato sem odšla še v trgovino. Po ajdov kruh z orehi, ker, kot ste morda zasledili, sem se belemu odpovedala. Spotoma sem vzela še ingver, ker že nekaj mesecev poslušam, kako zdrav je ingverjev čaj, pa ga vedno pozabim kupiti. 

Še vedno precej tečna sem čakala na blagajni, nato pa me je nenadoma razvedril pogled na tekoči trak: ajdov kruh z orehi in ingver. Včasih bi bila to zamrznjena pica in kečap. Če bo šlo vse ostalo v franže, vsaj telo mi bo hvaležno za to dozo zdravja. Že zato je vredno, da se trudim. Že zato ima smisel. ... Kajne?

Do konca še: 324 dni, 324 nalog. Se beremo jutri.

40. dan: Polna luna, al' kaj?

Življenje sestavljajo različni dnevi: eni so žalostni in polni bolečine, drugi so veseli in navihani. Včasih so sporočilni in polni novih spoznanj, včasih pa ... No, včasih pa so malo brezvezni. In danes se je meni, vsaj zdi se mi tako, zgodil točno takšen dan: kr neki!

Lahko bi blefirala in na silo iskala neke globoke misli. Pa jih ne bom. Ker je moja glava prazna. Sploh ne razumem, kaj mi je in zakaj sem takšna. A že včeraj zvečer, ki bi ga morala preživeti s prijateljicami na koncertu Tonyja Cetinskega, ni šlo nič po načrtih. Malo čez devet sem bila tako utrujena, da mi je šlo kar na jok. Opravičila sem se svojim puncam in se skrila pred svetom. V posteljo in pod odejo. Ker včasih pač pridejo takšni dnevi. In, hvalabogu, sem obkrožena z ljudmi, ki to razumejo.

Tudi jutro mi ni prineslo posebnega zagona. Čeprav sem šla spat zgodaj, sem v postelji ostala do enajstih. Nato sem se le skobacala izpod kovtra. Pa se verejtno ne bi, a sta k atu in mami na nedeljsko kosilo prišli tudi moji sestrici. Bilo je pestro in živahno in zabavno. Kot je v njuni družbi vedno. Vesela sem, da sta vsaj onidve nekoliko pobarvali tole moje nedeljo. A ko so se okoli tretje popoldan zaprla vrata za njima, me je spet preplavil nelagoden občutek. Kot da je nekaj narobe, čeprav ni. Vsaj ne, da bi vedela za to.

Takrat sem se spomnila pogovora s prijateljico. Zgodil se je že pred leti, a si ga ob takšnih dneh še vedno prikličem v spomin. "Maja, ljudje smo narejeni tako, da od časa do časa sami sebe živciramo. Brez posebnega razloga. Tako pač je in s tabo ni nič narobe," me je tolažila, ko sem ji uro in pol klobasala o tem, da me nekaj teži, a ne vem, kaj. "Jaz si to predstavljam tako: vsak človek za seboj vleče nevidni kovček. Notri so vse zoprne stvari, ki nam grenijo življenje. Včasih ne moreš narediti nič drugega, kot da mu pustiš, da je tam. In ga poskušaš čim bolj ignorirati," je še slikovito dodala.

"Verjetno je to, to," sem sama pri sebi premišljevala, ko sem pred kakšnima dvema urama pakirala brisačo in kopalke v nahrbtnik. S prijateljicama sem se namreč dogovorila za nedeljsko plavanje. "Danes je pa tako čuden dan. Kr neki!" je rekla ena od njiju, ko smo naredile nekaj prvih zamahov v bazenu. "Meni tudi. A je polna luna, al' kaj?!" je pridala druga.

Samo nasmehnila sem se. In svojemu kovčku dovolila, da je pač tam.

Do konca še: 325 dni, 325 nalog. Se beremo jutri.

39. dan: Grešnica

Danes bi vam lahko zamolčala veliko stvari. Recimo to, da sem včeraj zvečer na koncertu spila pivo preveč. Ali dva ali tri. Da sem mojemu dragemu očitno govorila neumnosti, ki se jih ne spomnim. On pač, ker se mi že cel dan nagajivo nasmiha, pa za nič na svetu noče povedati, zakaj. Da sva si ob polnoči privoščila daleč najbolj "zdravo" večerjo na svetu - ogromen hamburger z ocvrtim krompirčkom! Da sem bila danes v pižami do treh popoldne. Vmes sem iz postelje vstala samo toliko, da sem pojedla kosilo, ki so ga seveda skuhali drugi.

V glavi mi že cel dan ding-donga in zato vam je verjetno jasno, da sem se zelo, zelo, zelo težko spravila migat. Celo težje kot tisto nedeljo, ko sem cel dan delala. A ob treh sem se odločila, da je dovolj obupavanja in jamranja. Blog sem vendarle odprla ravno zaradi takšnih dni! Ko se smilim sama sebi in najdem tisoč razlogov, zakaj bi sončen dan preživela v postelji. "Dovolj je tega, obljubila si bralcem, predvsem pa si obljubila sebi!" sem se nekako poskusila motivirati. Še zdaj mi ni povsem jasno, kako se mi je iz pižame le uspelo preobleči v pajkice in anorak, se usesti v avto in se odpeljati do Stahovice, kjer je izhodiščna točka za Primoža.

Hodila sem seveda počasneje kot ponavadi. Približno uro kasneje sem olajšano zavzdihnila. Uspelo je, vendarle je uspelo! Nagrada - topel čaj z medom v majhni planinski koči - je pa itak nekaj najslajšega, kar človek lahko doživi. Še vedno sem utrujena, a zdaj vsaj z zadovoljnim izrazom na obrazu. Vse se da, če se hoče.

Kot rečeno, danes bi vam lahko zamolčala veliko stvari. Pa jih nisem. Ker sem vam prvi dan obljubila, da bom pristna.

Do konca še: 326 dni, 326 nalog. Se beremo jutri.

38. dan: Na soncu

Danes me je premamilo sonce. Še zjutraj sem bila odločena, da grem po službi na fitnes, kamor sicer hodim trikrat tedensko. Takšen je namreč dogovor. A, priznam, pogled skozi okno mi ni dal miru. Sončni žarki so me na poti od uredništva do avtomobila tako prijetno božali, da sem se odločila - danes grem hodit, vadbo v telovadnici pa izjemoma spustim in nadoknadim v slabem vremenu.

Komaj sem čakala, da se naužijem sonca in vitamina D, tega nam je v zadnjih dneh ali, bolje rečeno, kar tednih že pošteno primanjkovalo. A kaj, ko sem bila ves dan v tekmi s časom: v službi je bilo naporno, čeprav prijetno. Urejamo še zadnje podrobnosti za izdajo prve kolumne, dan d se bo zgodil v sredo. "A ti je takole všeč?" me je vprašal naš šef grafike. "Veš kaj, kar se tiče oblikovanja, nimam posebej veliko talenta, zato se ti kar prepuščam," sem mu iskreno odgovorila. Se mi je pa zdelo zelo lepo, ker mu ni bilo vseeno za moje mnenje. Tako sva sestankovala kar nekaj časa, minute in ure pa so se kar nekam izgubile.

Na hitro sem morala obiskati še zobozdravnika, ki mi je danes samo odstranil šive, tako da se tam nisem zadržala več kot pet minut. In tokrat tudi ni bilo anastezije. Počutje je bilo tako odlično in komaj sem čakala, da skočim v pajkice in anorak ter končno zagrizem v hrib.

Ko sem le prisopihala domov, je bila ura že več kot štiri, zato sem se odločila, da krenem kar na kamniški Stari grad. Še bolj sem si želela iti na Primoža, a sem vedela, da se mi časovno to ne bo izšlo. Zvečer greva s fantom na koncert Rolling Stones Tribute v Tivoli. Da je to ravno na valentinovo, ni pomembno, ker ga ne praznujeva. Sva pa oba velika oboževalca omenjenih rock legend in, kot sem pred časom pisala, sva v zadnjem obdobju preveč zanemarila najino zvezo. Zato današnji večer jemljem kot popravni izpit za zadnjih nekaj mesecev, ko sva skorajda živela eden mimo drugega. In najbrž je to prvi izpit, ki se ga dejansko zelo veselim. Zato bom na to tudi pošteno nazdravila. ;)

Skratka: vsa optimistična in zagnana sem krenila proti Staremu gradu. A po približno petih minutah hoje sem lahko samo obrnila. Čeprav je Slovenijo obsijalo sonce, je kruta realnost nedavne ledene ujme še vedno zelo prisotna. Ob pogledu na moj oskubljeni Stari grad in vsa podrta drevesa, ki so mi zaprla pot, me je kar malo stisnilo pri srcu. Sprva sem še poskusila plezati čez debla in korenine, a sem kmalu obupala. 

Da bi čim bolj izkoristila vsaj še nekaj minutk na svežem zraku, sem se odločila za tek po polju. In vadba v fitnesu, ki sem se ji danes izognila, se že prav lepo pozna: brez težav sem odtekla kar nekaj kilometrov in se dobre volje vrnila domov.

Zdaj pa grem proslavljat ljubezen. Ne zaradi Valentina, ampak zaradi mojega Uroša. Ob hladnem pivu se počasi pripravljam na najin večer. Ob tejle pesmi, ki me danes preganja že od jutra. :)

Do konca še: 327 dni, 327 nalog. Se beremo jutri.

37. dan: Carrie in Bridget

Že nekaj ljudi mi je reklo, da jih moj način pisanja spominja na Carrie Bradshaw (Seks v mestu) ali Bridget Jones. Sama sebe sicer ne vidim tako, pa čeprav sta tudi meni hollywoodski junakinji nadvse ljubki in simpatični. A, roko na srce, njun svet ni realen svet. Carrie, recimo, po razpadli zvezi za tri tedne odpotuje v eksotično Mehiko. Seveda v spremstvu svojih treh najboljših prijateljic. Ko sem jaz, denimo, končala z bivšim, me je naslednji dan čakala služba in polno obveznosti. Navadni smrtniki pač prebolevamo manj elegantno, saj za lizanje ran na plaži s koktejlom v roki nimamo niti časa niti denarja.

Včasih pa je pravljični svet za odrasle vendarle dostopen tudi nam. Vsaj za trenutek. In današnje popoldne je bilo zagotovo takšno. Da razložim: ob kolumni v časopisu bo tudi moja fotografija. Kar nekaj jih imam v arhivu, a sem za to priložnost želela narediti novo. Pa sem zbobnala nekaj prijateljic na kup. Ne zato, ker bi bila tista fotografija v velikosti parih kvadratnih centimetrov tako pomembna. Je pa fino, ker se dogaja nekaj novega. In tako smo s puncami to izkoristile za nekoliko drugačno druženje kot ponavadi.

Po službi in vadbi v fitnesu sem najprej odhitela k Urški, ki je kozmetičarka, v prvi vrsti pa moja velika prijateljica. Ko sem vsa pomendrana prihitela v njen salon me je tam pričakala - s češpeljcami! Tako pač midve rečeva njenemu doma narejenemu slivovemu likerju. Ena od mnogih stvari, ki jih na njej obožujem, so drobne pozornosti, s katerimi zna polepšati tudi čisto navaden dan.

Potem se je začela moja preobrazba: najprej se je lotila manikure, ki jo je nadgradila še z masažo rok. Sledila je nega obraza. Naredila mi je poseben piling, med katerim me je še zmasirala in ko je vroča para pihala vame, sem si obljubila, da si bom takšno razvajanje privoščila večkrat. Za piko na i sva naredili še make up. Po tem ko je oblikovala moje močne obrvi (ena od stvari, ki jih imam po atiju, pa bi jih zagotovo raje imela po mami), se v ogledalu skoraj nisem prepoznala. Ne verjamete? Primerjajte fotko mojega obraza včeraj in danes. ;)

Ko sem bila tipi topi, sem odbrzela domov. Ob sedmih sem bila namreč dogovorjena z Lidijo in Uršo (ja, kar nekaj Uršk je med mojimi najljubšimi prijateljicami). "Kje se bomo pa fotkale?" sem vprašala. "Nekje, kjer je dobra svetloba," sta predlagali. Pa smo šle v kuhinjo, a tam ni bilo nobene primerne podlage. Zato smo čez zaveso napele belo rjuho. Zelo profesionalno, ni kaj! :)

Carrie in Bridget bi se šli najbrž slikat v fotografski studio, jaz sem se pač morala zadovoljiti z domačo kuhinjo. A čeprav Slovenija ni Hollywood, tukaj živijo najboljše prijateljice na svetu. Ker so pač moje.

Do konca še: 328 dni, 328 nalog. Se beremo jutri.

36. dan: Dan za zmage

Če veste, kako velika oboževalka Tine Maze sem, potem vam je zagotovo jasno, da se današnji dan tudi zame ni mogel začeti lepše. Tekmo sem spremljala skupaj s sodelavci in malokrat smo v redakciji tako sinhroni, tako enotni kot smo bili to jutro. Kako tej punci po vseh padcih in neuspehih, po vseh pesimističnih in nemalokrat nesramnih komentarjih takšnih in drugačnih "strokovnjakov" privoščim to olimpijsko zlato! In kako so to isto misel danes delili z mano tudi vsi ostali! Občutek, ki ga človek doživi premalokrat. Sploh med pregovorno nevoščljivimi Slovenci. 

Vse te emocije ob njeni zmagi so me, to moram priznati, čustveno kar nekoliko izpraznile in ni se bilo najlažje zbrati in nadaljevati z delom, kot da se ni pravkar zgodilo nekaj zgodovinskega. A nekako mi je useplo umiriti misli. Po včerajšnjih kratkih stikih sva s šefom danes le uspela najti skupni jezik. To je bila danes moja osebna zmaga!

A ne najbolj pomembna. Kolumna bo kmalu izšla v časopisu, meni pa je šele zdaj kapnilo, da bi morala to stvar nujno povedati tudi mojim domačim. Ata in mama, s katerima živim in jima tako dnevno poročam, kaj se dogaja v službi, sta o vsem seveda že obveščena. A vendar - tu je še moja primarna družina, predvsem ati. "Maja, ni ravno najbolj pošteno, da mu o tem ne črhneš niti besedice. Verjetno si tudi ti ne bi želela, da bi se nekaj iz tvojega življenja kar naenkrat znašlo v časopisu, pa sploh ne bi vedela za to," sem bila kar malo huda sama nase. Zato sem ga poklicala in dogovorila sva se, da se zvečer dobiva na pijači.

Razložila sem mu - podobno kot tudi ostalim doma in mojim najbližjim prijateljicam, skratka tistim, ki redno nastopajo v mojih dnevnih zapisih: Da se mi o vsem tem, ko sem 8. januarja odpirala blog, ni niti sanjalo. Da je vse prišlo iznenada in da se tudi sama še privajam na tolikšno pozornost. In da s tem v prvi vrsti izpostavljam sebe, a da je nemogoče, da ne bi vsaj delno izpostavila tudi tistih, ki so mi najbližje in ki jih imam najraje.

Najin pogovor se je končal z objemom. To je moja današanja največja osebna zmaga, ki je res vredna zlata.

P. S. 1: Po čustveno zelo pestrem dnevu si grem ohladit glavo v bazen. Fotko iz plavanja pripnem, ko se vrnem domov, torej pozno zvečer.

P. S. 2: Jaz kot jaz sem na bazenu pozabila narediti fotko. Zato sem eno šklocnila takoj, ko sem se spomnila na to (seveda že doma). Dokaz so mokri lasje. :)

Do konca še: 329 dni, 329 nalog. Se beremo jutri.

35. dan: Kompromisi

Ah, ti kompromisi! 

O človeku in njegovem obnašanju obstaja veliko teorij. Z bolj ali manj trdno strokovno podlago. A nekaj drži kot pribito: ljudje smo po naravi egoisti. Nedavno sem nekje prebrala, da v prometnih nesrečah najmanjkrat umre voznik (v primerjavi z ostalimi potniki, ki so v njegovem avtomobilu), ker v zadnjem trenutku NAGONSKO odreagira tako, da se sam čim bolj izogne trku. Kaj ne pove to vsega?

Kot pribito pa drži še nekaj: da lahko sobivamo z ljudmi okoli sebe (na prav vseh področjih življenja) so potrebni - kompromisi. Ti so pomembno zaznamovali tudi moj današanji dan:

1. Po včerajšnji evforiji, da bo moj blog v obliki kolumne enkrat tedensko izhajal v Slovenskih novicah, sem danes pristala na realnih tleh. Veliko besed okoli tega, kako naj bi vse skupaj izgledalo, je že padlo. In, kot sem ugotovila, veliko jih še bo. Sama nočem odstopati od nekih svojih načel, ker se bojim, da bi s tem izgubila sebe, rdečo nit svojega bloga. Hkrati pa mi je šef danes na vsak način hotel dati nekaj smernic, s čimer se v osnovi sicer strinjam, saj sama ne morem objektivno gledati na svoje zapise. Kaj hitro sem spoznala, da je velika razlika napisati blog, kjer se o vsem odločam sama, ali kolumno, ki je vendarle del časopisa, ki ni samo moj. Lekcija, ki mi je danes vzela kar nekaj energije.

2. Moj zobozdravnik je res faca, a ima - ne boste verjeli - tudi on svoj prav. Čeprav ga plačujem in sem na nek način torej njegova stranka, je v prvi vrsti vseeno zdravnik, zato mu moram - najbrž že? - verjeti na besedo. Namreč: zdaj sva končno pozdravila šestko in sedemko na levi strani, ki sta bili urgentni zadevi. To sem vedela tudi sama, ker sta me oba zoba občasno bolela. A na desni strani me ne boli nič, pa on vseeno pravi, da je šestica - urgentna. Hm, jaz pa sem mislila, da se bova zdaj že lotila bolj estetskih popravkov, tista štirica tam spredaj me, recimo, moti. Pa spodnji zobje so nekam smešno nagneteni. "Najprej morava popraviti tisto, kar se popraviti da, estetske stvari lahko še malo počakajo," je bil sicer prijazen, a odločen. To je bil dovolj dober argument, da sem lahko le prikimala. Čeprav z malce kislim nasmehom.

3. Zaradi anestezije se tudi danes nisem smela pretirano naprezati. Kljub temu sem sprejela povabilo prijateljice Urše. "Glede na to, da je zunaj dež, pridi k meni, bova skupaj trenirali," je rekla. "Okej, pridem. Ampak te opozarjam, danes bom bolj na izi, ne smem pretiravati," sem ji odvrnila. Ko sem prišla do nje, nisem bila prepričana, če je ta drugi del povsem dobro razumela. V popolni športni opremi (celo s prikupnim trakom za lase) me je vsa nasmejana in energična pričakala na vratih. "Pridi, pridi, jaz sem eno že oddelala." Eno kaj? ... Kmalu sem ugotovila. Na računalniku ima neke filmčke (za poznavalce: reče se jim T25), prek katerih skupaj s trenerjem in njegovo skupino delaš aerobne vaje. "Urša, tole ni v izi," sem bila zaprepadena - po pol minute treninga! S pogledom sem ji dala vedeti, naj izbere nek drug, vsaj malce lažji program. Tokrat se je pač morala ona prilagoditi meni.

Saj pravim: Ah, ti kompromisi!

Do konca še: 330 dni, 330 nalog. Se beremo jutri.

34. dan: Panika

Takšnega ponedeljka pa že dolgo ne! Namenoma blog objavljam nekoliko kasneje, ker sem morala najprej vsaj malo ohladiti glavo. Tako sem si po uri vadbe v fitnesu privoščila še dolg sprehod s prijateljico. To mi ob stresnih dnevih očitno prihaja že v navado.

Skoraj nič drugega v današnjem dnevu pa ni bilo navadnega. Se še spomnite drugega dne, ko sem modrovala o tem, da niti slučajno ne vem, v kaj se spuščam? In še kako prav sem imela!

Ne pravim, da je vse, kar se dogaja, slabo. Nasprotno - prav dobro je. Celo odlično. A ljudje smo pač takšni, da nas je novosti v življenju strah. To velja tudi zame. Če bi rekla, da se še zdajle ne stresem, ko pomislim, kako pomembne dogovore za moje življenje sem danes sklenila, bi lagala.

Delno vam že lahko razkrijem, za kaj gre: po spletu nekih dogodkov in pogovorov so moj blog opazili tudi v našem uredništvu, torej na Slovenskih novicah. Vsaka služba ima pluse in minuse. Eden večjih plusov pri moji je ta, da imam občutek, da kot članica kolektiva lahko rastem. Na osebni in profesionalni ravni. To se je spet izkazalo danes, ko sem se na sestanku s šefom dogovorila, da bo moj blog (sicer v precej preoblečeni različici, izhajal bo kot kolumna enkrat tedensko) kmalu na voljo tudi bralcem Slovenskih novic.

Vsak, ki je kdaj delal na časopisu - pa četudi na lokalni ravni (moj prvi objavljeni članek je bila neka reportaža s skavtskega dogodka v komendski Aplenci) - ve, da je poseben občutek, ko svoje besede vidiš natisnjene na papir. Sama še vedno vsak dan pogledam, kako moj članek izgleda po tem, ko gre skozi celoten proces od pisanja besedila in lektorata do tehničnega urednika in tiska. Zaradi tega občutka rada delam na časopisu. Zaradi tega občutka vem, da sem našla svoj poklic v življenju.

Da bo objavljeno nekaj tako osebnega, tako mojega, si štejem v veliko čast. A hkrati je to ogromna odgovornost. In toliko stvari potegne za sabo. Ko sem razmišljala o tem slednjem, me je zajela panika: Si res to želim? Dnevnik na internetu, okej, ampak kolumna v časopisu!? In spet tisto znano: Se sploh zavedam, v kaj se spuščam? Tudi tokrat je bil odgovor jasen: Seveda, da - ne! Pa se s tem delovni dan sploh še ni končal. Po sestanku s šefom sem odhitela še na enega v neko drugo podjetje. O tem kaj več povem kmalu.
 
"Lidija, jaz ne vem ... Tega nisem pričakovala ... Ko sem odpirala blog ... Ne vem, ali je to res tisto, kar sem iskala ..." Takole sem flancala prijateljici na sprehodu. Z zelo razumevajočim izrazom, a vendarle odločno, me je hitro postavila na realna tla: "Maja, želela si spremembe. Prav klicala si po spremembah. In zdaj se ti dogajajo! Nehaj paničariti, ampak sprejmi. Samo sprejmi." 

Z nekaj kratkimi stavki me je uspela umiriti. In na to se bom spomnila vsakič, ko me bo spet zajela panika.

Do konca še: 331 dni, 331 nalog. Se beremo jutri.

33. dan: Popoldanski disko

Ko sem preživljala najtežje trenutke v življenju, sem največkrat slišala besede: "Čas celi rane. Boš videla, Maja, vse mine, tudi to bo." Vem, da so mi ljudje, ki so mi tako prigovarjali, želeli dobro, a takrat mi je šlo to blazno na jetra. "Kašen čas neki. Mene boli zdaj, bolečina me duši zdaj. Ne vidim niti do prvega ovinka in tudi nočem, kaj šele, da bi si drznila razmišljati o prihodnosti," je takrat kričalo v meni. Komaj sem se zadržala, da tega iz vljudnosti nisem rekla tudi naglas.

Ko sem pred kratkim tolažila prijateljico, ki si ji je v nekem trenutku sesul svet, sem zaslišala, da sem izustila: "Boš videla, vse mine, tudi to bo." Takoj sem se spomnila svojih občutkov ob teh besedah, zato sem hitro pristavila: "Vem, da zdajle to ne pomaga, ampak je res. Življenje se bo obrnilo, vedno se obrne." Po njenem izrazu na obrazu sem ugotovila, da mi ne verjame preveč. Povsem razumem.

Na to sem se spomnila danes popoldan, ko sem preživljala čudovito nedeljo v krogu družine. Po mamini smrti sem se preselila k njenim staršem, torej k stari mami in staremu atu. Poleg njiju na istem naslovu živita še oba moja strica s svojima družinama. Pod isto streho (sicer je to hiša s prizidkom) nas živi devet in tako nam ob skupnih kosilih res ni nikoli dolgčas. Danes, ko smo praznovali rojstni dan naše Nevenke (stričeve žene), je bilo še posebej bučno.

Ker so prišli tudi njeni starši ter brat z družino in seveda moja "slabša" polovica, nas je bilo toliko, da smo se iz kuhinje prestavili kar v kletne prostore, kjer imamo za takšne priložnosti preurejeno garažo. Sploh ne vem, kaj točno smo imeli, da je bratranec v nekem trenutku prinesel mini disko kroglo. Postavil jo je na primež, ki je pritrjen na veliko delovno mizo. Prižgali smo radio pa je edini program, ki nam je tam spodaj sploh lovil, predvajal - poročila. Nasmejala sem se do solz.
 
Naenkrat me je prešinilo, kako neznansko sem lahko hvaležna za vse, kar imam. Mami mi je zapustila največ, kar mi je lahko: svojo družino.

Da se je dan zaključil kar najlepše, so poskrbeli še prijateljici, s katerima sem si privoščila večerno plavanje, in Pero Mišica s prvo slovensko olimpijsko medaljo v Sočiju! :) Če človek zna uživati v majhnih stvareh, je razlogov za veselje več kot dovolj. Vsak dan.

Do konca še: 332 dni, 332 nalog. Se beremo jutri.