297. dan: Tišina

Okoli prvega novembra imam precej mešane občutke. Ker menim, da se svojih najdražjih, ki jih ni več med nami, spominjamo skozi celo leto in ne nujno na grobu. Včasih me mami obišče čisto tako, nazadnje, recimo, ko sem pekla orehovo rulado. Težko razložim občutek, preprosto vem, da je tam. Morda me tisti, ki ste doživeli kakšno podobno izgubo, razumete.

Po drugi strani se mi zdi prav in lepo, da pokojnim namenimo dan, ko se jih spominjamo skupaj. Množično stanje ob grobovih mi sicer ni blizu, takrat, se mi zdi, se ljudje v mislih posvečamo marsičemu drugemu, še najmanj pa tistim, zaradi katerih smo sploh tam. Tudi tisti rek, da dame pridejo le pokazat svoje nove plašče, ni iz trte zvit. Mi je pa všeč, ker bom jutri spet videla svojo najožjo družino in da bomo skupaj prižgali svečko v njen spomin. Njena smrt nas je naučila, da bolečina povezuje. Celo bolj kot karkoli drugega.

Sama pa se na mamičin grob vedno odpravim že na predvečer praznika, po možnosti zgodaj zjutraj ali pozno zvečer, da ujamem vsaj nekaj tišine. Ker le v tišini svojih misli jo najdem. Le takrat jo začutim. Hrup, ki naslednje popoldne zaobjame pokopališča, me nervira in moti.

Danes sem jo prosila, naj malo pogleda na svojo punčko, ki zadnje čase vsa izgubljena tava po tem čudnem svetu. Povedala sem ji, kako jo potrebujem, kako grozno jo pogrešam. Ne vem, ali me je slišala. Vem pa, da bi si želela, da se čimpreje spravim k sebi in najdem svoj notranji mir. Obljubila sem ji, da se bom (bolj) potrudila. Zanjo. Zame.

Do konca še: 68 dni, 69 nalog. Se beremo jutri.

296. dan: Sprememba

Po službi sem se oglasila v Cube fitnessu. Tistemu, ki sem ga obiskovala že spomladi. Saj se še spomnite dogodivščine z izgubljenim ključkom? Ah ja, kako čas beži ...

Mi je rekel Jernej, da sem se v teh mesecih, kar me ni bilo, spremenila. In potem sem razmišljala, da ima prav. Najbrž je ciljal na moj izgled, ampak v resnici to ni toliko pomembno. Predvsem so drugačna moja čustva, moje dojemanje sveta. Temu primerno se je do neke mere spremenil tudi krog ljudi okoli mene. Najboljši so ostali. Tisti, ki to niso, so odšli. In za oboje sem hvaležna. Sprememb sem si želela. Spremembe sem dobila. Tako je tudi prav.

Do konca še: 69 dni, 70 nalog. Se beremo danes zvečer.

295. dan: Iztek

Ko sem v ponedeljek racala po redakciji, mi je naš Rok, športni urednik na Novicah, predlagal, naj se razbolelim nogam zoperstavim tako, da jih - še malo namatram. "Izteči se moraš. Lahen tek, dva kilometra, počasen tempo, šest kilometrov na uro," mi je svetoval. Sem samo zamahnila z roko, češ ti si malo nor, še do kavomata ne morem, jaz naj grem pa laufat.

A ko mi je zvečer enako svetoval še en izkušeni tekaški kaliber (hvala, Beli), sem si rekla, da to najbrž ne more biti naključje. In sem šla. Z lučko na glavi sem se spravila na polje in vsa pokrivljena odtekla tistih nekaj sto metrov. Bolelo me je za znoret, a sem si v glavi ponavljala, da je tako prav, da to moram storiti - za boljši jutri. V resnici je pomagalo. Do danes sem se že povsem spravila k sebi, tako da sem se zjutraj še pred službo nizkim temperaturam navkljub (sezona bunde odprta!) okoli Kamnika odpravila že v stari formi.

Podobno se morajo najbrž izteči tudi odnosi. Ko je treba narediti konec, je težko. Ne samo psihično, tudi fizično. Ko si zadnjič v objemu ljubljene osebe, ko ji pokloniš zadnji poljub, ko ji nameniš zadnje besede ... Boli za znoret. A si v glavi ponavljam, da je tako prav, da to moram storiti - za boljši jutri. 

Problem je le v tem, da se srce ne da tako hitro kot noge. "Muskelfiber" traja precej dlje. Prepričana pa sem, da bom le po tej poti pripravljena na nove zmage. Na nove ljudi. Na novo ljubezen. Verjamem, da enkrat pride. In za zdaj mi to zadošča.

V mislih hrepenim,
a kmalu ugotovim, 
da je bolje tako.

Ne začniva nekaj, kar boli, 
ne budiva, kar že spi, 
tvoja nisem več ...

Do konca še: 70 dni, 71 nalog. Se beremo jutri.

294. dan: Vrtoglavica

Noge so mi končno odpustile, da sem jih 21 kilometrov gnala po asfaltu, tako da danes nisem več hodila kot kakšna račka, celo po stopnicah sem šla že čisto spodobno. Po službi sem imela še nek opravek, med čakanjem nanj sem si privoščila krajši sprehod, jutri bom najbrž že pri volji tudi za kakšno vzpetinico. Če bo le sonce vzdržalo.

Razmišljam, kako je življenje včasih smešno. Fizično in psihično se lahko pripravim, da pretečem polmaraton, obenem pa se mi zdi, da se že tedne ali kar mesece vrtim v začaranem krogu enih in istih čustev in odnosov, ki ne peljejo nikamor. Skoraj na dnevni bazi razglabljam in prepričujem in zagovarjam svoj prav. Pa vedno znova ostajam na svojem bregu. Ponižana in sama.

Razmerij, ki me večinoma spravljajo v slabo voljo, me na kakršen koli način zavirajo ali ubijajo mojo kreativnost, se slej ali prej skušam znebiti. Tako sem, recimo, pred štirimi leti pustila "varno" službo v računovodstvu, si drznila slediti svojim sanjam in bila nagrajena z delovnim mestom, kjer ni samo glava, ampak tudi srce. Pri ljudeh je težje. Ker jih imaš lahko tako neznansko rad. Da bi vztrajal še tudi takrat, ko že vse v tebi kriči, da odnos ni več zdrav, da zaradi njega omaguješ in zavračaš sebe ter svoja načela. Posledično si zato sploh nisi več všeč, lastno obnašanje ti je tuje in na trenutke se zaradi tega celo zasovražiš.

Danes sem nekje prebrala, da zaupaš lahko le nekomu, ki zna videti žalost v tvojem nasmehu, ljubezen v tvoji jezi in razlog v tvojem molku. Te smeri sem bom skušala držati. In srčno upam, da na ta način le najdem izhod, še preden mi od vrtoglavice postane slabo.

Do konca še: 71 dni, 72 nalog. Se beremo jutri.

293. dan: Od 0 do 21

Na startu: Cedevita v Parlament baru. WC. Ogrevanje. WC. Gasilsko fotografiranje z Adidasovo ekipo. WC.

0-3 km: Petkrat preverim, če moje slušalke sploh delajo. Zaradi bojevniškega bobnanja, navijanja gledalcev in skupinskega odštevanja ne slišim svoje glasbe, čeprav imam glasnost na maksimum. Po slabem kilometru, ko se dogajanje malce umiri, vendarle ugotovim, da vse dela, kot je treba. Pred Delovo stavbo me pričaka skupina sodelavcev in sodelavk, najglasnejša je Barbi. Vzhičeno jim pomaham. Pred maratonom sem jim govorila, da ne bi slučajno prišli navijat, ker mi bo nerodno. V resnici jih je bilo zelo lepo videti. Sploh, ker nisem čisto verjela, da bodo res prišli ob traso. Hvala!
3-6 km: Dunajska je, če se ne pelješ z avtom, res tako dolga? Očitno. Od kar sem jo pretekla, nanjo nikoli več ne bom gledala z istimi očmi. :) Ko smo ravno zavili nazaj na Parmovo, od nekod pride simpatična gospodična v sivo-rumeni opremi in me pocuka za rokav. Iztaknem slušalko in se ji nasmehnem. "Razturaj danes!" mi reče in odbrzi naprej. Bralko bloga, ki me je tako lepo spobudila med tekom, naprošam, naj se mi javi, da bom vsaj vedela njeno ime. 
6-9 km: Glasen smeh, ko se mimo mene pripelje ogromen, debeli zajec - na rolerjih. Z Vzajemno nimam nobenega dogovora, da jih omenjam na blogu, ampak hej, s to maskoto ste si to zaslužili. Brezplačno. ;) Odmislim, da po malem že čutim svoje kolke.
9-12 km: Kar na desetki sem že? Kako? Pa še spomladi, ko sem se udeležila teka za ženske, sem si v cilju rekla, da če bi mi nekdo rekel, naj grem še en krog, zagotovo ne bi šla. "To je to, vse je v glavi," se spodbudim kar sama, ko tečem mimo Mercatorja v Šiški, kjer nas pozdravi celo godba. Še vedno se trudim odmisliti, da po malem že čutim svoje kolke.
12-15 km: Skupina kakšnih osmih otrok (najmanjši je stal še ob podpori mamice) mi da petko. Ko ob cesti, nekje v Dravljah, zagledam še moji Petro in Uršo, me prvič med maratonom zaskelijo oči. Kar med tekom ju objamem, Petra z mano odteče par deset metrov, zraven glasno ploska in vpije: "Dajmo, dajmo!" Super sta bili, punci! Hvala, ker sta taborili na mrazu, vse dokler nisem prišla mimo. :) Nisem si predstavljala, koliko pomeni, če ob progi zagledaš znan obraz. Sprijaznim se, da pač čutim, kje imam kolke.
15-18 km: Av, kolki, av. Gangam style?! Wtf?! Kako se je pa to znašlo na moji playlisti? Kje je gumb za prestavljanje? Av, kolki, av. Tale cesta ob živalskem vrtu je pa res brezvezna. Av, kolki, av. No, fajn. Še mimo mojega zobarja se teče. Da me ja vse mine! Av, kolki, av.
18-21 km: Kolkov ne čutim več. Smešno mi je in na jok mi gre obenem. Kaj vse se začne človeku pojati po glavi, ko je utrujen. Ko je res utrujen. Fizično utrujen. ... Recimo, kako ponosna bi bila mami, če bi me videla, kako tečem skozi cilj. Skoraj začnem hlipati. "Okej, Maja, dovolj. Prišparaj energijo, boš jokala, ko bo konec," možgani v obupu začnejo opozarjati srce, naj že neha biti tako preklemansko občutljivo. Par deset metrov pred ciljem pospešim korak. Stric, ki me je čakal ob ciljni črti, glasno navija, pa ga ne slišim, na playlisti je moja himna. Koneeeec, uspeeelooo mi je. Moja pot - moja odločitev!!!

Na cilju: V roke mi potisnejo vodo, okrog vratu mi obesijo medaljo. Ne dojemam še, kaj se dogaja, niti hvala ne izustim. Na licu začutim prvo solzo, nato se ulije. Sesedem se na travo. Pokličejo me prijatelji, čakajo me pri Adidasovem šotoru. Poti od Kongresnega trga do Maximarketa se ne spomnim najbolje. Ko jih zagledam, še enkrat bruhnem v jok. Nato pa objemanje in kričanje in objemanje.

Posebna zahvala:
- Lidiji in Saši, ki sta z mano delili to izkušnjo iz prve roke. No, iz prve noge.
- Petri in Urši za navijanje ob progi.
- Bralki bloga, ki me je prepoznala v tisti množici, in me pripravila do tega, da sem razturala. :)
- Vsem naključnim navijačem, ki so na moji Adidasovi majčki prebrali, da mi je ime Maja. In so potem glasno kričali moje ime. Predvsem tistim na 15-18 kilometru.
- Stricu Matjažu za vse nasvete. Pa Nevenki za spodbudo.
- Žigu, ki me je enkrat v marcu prek facebooka vprašal, če bi sodelovala z Adidasom. Ki je pravzaprav kriv, da sem si postavila 21ko za izziv.
- Adidasu za najboljšo opremo. Tega ne omenjam zato, ker moram, ampak zato, ker hočem. Ker res tako mislim. Ekipa Adidasove šole teka je odlična. Priporočam vsakomur. Z mojimi puncami smo se že dogovorile, da se je udeležimo tudi v 2015!
- Ljubljanskemu maratonu za brezhibno organizacijo.

Do konca še: 72 dni, 73 nalog. Se beremo jutri.

292. dan: Mission accomplished!

Od tega zapisa do danes je minilo približno pol leta. In zdaj lahko s ponosom povem - misija je opravljena! Iskreno povedano sem zdajle preutrujena, da bi zaobjela čisto vse misli, ki so se mi kilometer za kilometrom pojale po glavi. Obljubim pa, da vam več razkrijem jutri, ko bo glava ohlajena in noge ... No, noge bodo najbrž še vedno bolele kot hudič. :)

Brez sramu pa vam lahko že zdajle priznam, da sem se zadnji kilometer borila s solzami. Solzami utrujenosti in sreče in ponosa. V cilju sem jim pustila prosto pot. Ja, toliko mi je pomenilo! Hvala vsem, ki ste me pri tem spodbujali!

Kot rečeno, več jutri!

Do konca še: 73 dni, 74 nalog. Se beremo jutri.

291. dan: Na kavo in po objem

Pa smo tam, dan D je pred vrati. Svojo prvo 21ko jemljem kot neko prelomnico in zdaj, v tem trenutku, se je celo že malce veselim. Kar je po tednu, kakršen je bil, kar v redu.

Še zjutraj sem bila namreč brez prave motivacije. Dan se mi je vlekel, prestavljala sem se sem ter tja, v resnici nisem vedela, kaj naj počnem sama s sabo. V minulih mesecih sem se navadila, da je v takšnih momentih še najbolje iti športat, a danes nisem želela pretiravati, zato sem odšla le na daljši sprehod.

Pa se nikakor nisem mogla razvedriti. Ko je prišlo že tako daleč, da sem bila brez pravega razloga na robu solz, sem se odločila, da je dovolj. Poklicala sem punce, da se jim vendarle pridružim na pijački. Že zjutraj so me povabile na babji čvek, pa sem jim rekla, da bom raje doma "pucala" svoje misli in se sama s sabo pripravljala na jutri. A sem ugotovila, da preveč razmišljanja škodi. Zaradi nenehnega premlevanja besed in dogodkov sem postala otožna in nekako sem se morala izkopati iz tega.

Tako sem si oprala lase, si nadela make up in z omare potegnila celo malo bolj fensi garderobo. In se za njimi odpeljala v Ljubljano. Samo na belo kavo in sladoled. No, in po objem. Sem ga tudi dobila. Več njih.

Srečnica sem. Ker imam v svojem telefonskem imeniku vsaj pet številk, ki jih lahko kadarkoli pokličem. Ker se vedno lahko zanesem na njih. Da me bodo motivirale celo takrat, ko se to zdi skoraj nemogoče. Hvala, punce moje.

Do konca še: 74 dni, 75 nalog. Se beremo jutri.

290. dan: Zob za zob

Že cel teden se po malem trudim, da svojo bolečino, solze, strah in razočaranje pretvorim v nekaj pozitivnega. Včasih tudi jeza pomaga, čeprav se dolgoročno nanjo ne gre zanašati. A zdajle bi se oprijela česarkoli, kar bi mi lahko dalo vetra v jadra na prihajajočem nedeljskem maratonu.

Psihološko se ne počutim 100 % pripravljeno, a to bom morala odmisliti. V glavi si poskušam viziualizirati svoj prihod v cilj. Vem, da bom ponosna nase, zato tudi vem, da se bo splačalo. Globoko v sebi sem prepričana, da bom premagala samo sebe, da mi bo pretečeni maraton na čisto simbolični ravni dokazal, da lahko. In mi bo vlil nekaj tiste samozavesti, ki jo zdajle še kako potrebujem.

A dokazovala se bom izključno in samo sebi. Nikomur drugemu. Ti časi so mimo.

Jaz pa še vedno verjamem,
da dobro z dobrim se vrne nazaj.
A zdaj ne usoda ne angel,
niti ti niti drugi,
le jaz odločam, kdaj.

Zob za zob, novo je pravilo,
kar mi daš, se ti bo vrnilo,
laž za laž - kot oko za oko!

Do konca še: 75 dni, 76 nalog. Se beremo danes zvečer.

289. dan: Čebelica Maja

Zjutraj sem Ajdi ob kavi razlagala o tem, da sem prišla do velikega zaključka. Ste pripravljeni? Ta-da-dam ... Umiriti se moram! "Kdo pa hoče ob sebi takšnega človeka, ki vihra naokoli kot kakšen tornado? Da pride v njihova življenja nenapovedano in glasno, jim razmeče čustva, jim pretrese njihovo dojemanje sveta?! Ne, ne, draga moja, ljudje tega ne marajo. Nekaj bom morala spremeniti pri sebi, če bom želela, da me bo sploh kdo hotel obdržati v svojem življenju!" sem globokoumno razpredala. Nejeverno je odkimavala, češ da potem to ne bom več jaz, da je sprenevedanje še slabše in podobno.

Dan je bil dolg, spila sem hektolitre kave, pa sem se vseeno vlekla kot megla. Ure in ure sem pacala tisti članek in lahko sem samo srečna, da me urednik ni poslal v tri krasne. Rok, hvala za potrpežljivost. :) Potem sem na Gospodarskem razstavišcu obiskala Denisa, poklepetala z mojo Petro in po dolgem času objela Asjo (družbica, lepo vas je bilo videti!) in nekje med pohajanjem od ene do druge stojnice, kjer so delali omenjeni trije, me je prešinilo, da se bom peljala v kino. Ja, samo sebe. "A ni ravno danes premiera Čebelice Maje?" sem mrmrala, ko sem na mailu preverjala, ali sem si pravilno zapomnila datum. "Jp, 23., to je danes," sem zmagoslavno ugotovila. Nekaj trenutkov sem še razmišljala o tem, da bi za družbo rekla kakšni prijateljici, a sem potem misel na to opustila. "Maja z Majo. To je to. Danes mi tako paše!" sem sklenila.

Risanke so mi od nekdaj pri srcu. Ker so preproste, a v svojem bistvu zelo sporočilne. Dokazujejo, da so življenjske resnice pravzaprav - enostavne. A ljudje smo, bog si ga vedi zakaj, narejeni tako, da radi kompliciramo.

Že po nekaj minutah filma sem ugotovila, da se ne bi mogla odločiti bolje. Niti malo se nisem sekirala, ker sem bila v dvorani izključno z otroki (starost pod deset let) in njihovimi očkoti in mamicami. Maja in njeni prijateljčki so me navdahnili s pozitivno energijo. "Dobra čebelica si. Ne dovoli, da kdo reče drugače," ji je rekel kobilica Flip, ko mu je tarnala, da zanjo ni prostora pod soncem in da nikamor ne spada, saj so jo zaradi njene vihravosti vrgli iz čebelnjaka. Po številnih borbah, padcih, notranjih bojih in dokazovanju ji je ob koncu na dušo popihala sama čebelja kraljica: "Prav si ravnala, Maja. Sledila si svojemu srcu. To terja pogum. Ostani takšna, kot si."

V resnici mi je vse to, kar sem zvečer gledala na filmskem platnu, že zjutraj povedala moja Ajda. Poslušala sem jo, a je nisem slišala: Sprenevedanje ni recept! Zato bom raje ostala mala, zvita in predrzna Maja, Maja, ki leti, leti, kamorkoli se ji zdi ...

In vsa vaša lepa sporočilca jemljem kot znak, da je tako prav. Hvala vam iz srca, ogromno mi pomeni!

Do konca še: 76 dni, 77 nalog. Se beremo jutri.

288. dan: Waves

Pravijo, da se vse zgodi z razlogom, da te vsak človek, ki ga spustimo k sebi, in vsak odnos, ki ga izživimo, nekaj nauči. Najbrž imajo prav. Če ne drugega, prav prek ljudi, ki so nam blizu, ugotovimo, kaj sploh hočemo od življenja. Oziroma - česa nočemo.

Izčrpana sem in izžeta. Moj nemiren značaj ob sebi potrebuje nekaj več konstante, nekaj več gotovosti. Nekoga, da me objame, ko mi gre na jok, da me ujame, ko sem na robu, in me potegne nazaj k sebi, ko grem čez njega. Vsekakor pa moram stran od tistih, ki se obnašajo, kot da uživajo v mojih solzah, in ki me, ko sem na robu, kar sami pahnejo čezenj.

Učim se. Učim se, da ljudje, ki bi jih radi imeli radi, včasih živijo na drugem planetu. Ki je manj prijazen in manj čustven in manj občutljiv od mojega. Učim se, kako se odtrgati od njih in jim pustiti, da še naprej živijo v svojem svetu. Učim se, kako najti svoj prostor pod soncem drugje, daleč stran od njih. Tam, kjer mislim, da je prav.

Lekcija je težka in stane. Veliko solz, zavrnitev, ponižanj. A je že potrebna. Da ugotovim - česa nočem.

I wish I could make it easy

Easy to love me, love me

But still I reach, To find a way

I'm stuck here in between

I'm looking for the right words to say

I'm slowly drifting, drifting away

Wave after wave, wave after wave

I'm slowly drifting (drifting away)

And it feels like I'm drowning

Pulling against the stream

Pulling against the stream

Vdihnem mrzel zrak in se prvič v tej jeseni zavijem v šal. Oči so še mokre, korak je težak in v prsih stiska. A bolečina pomeni, da živim. Nisem otopela, še vedno čutim. To je moj svet. Moj planet. In na njem bom ostala.

Do konca še: 77 dni, 78 nalog. Se beremo jutri.

287. dan: Za brezveze

Končno sem do konca pogledala film Mu pač ni do tebe. Kaj pa vem, za moj okus je precej hollywoodski. Morda zato, ker sem pričakovala samo in izključno bolečo resnico, ob koncu pa dobila pocukran hepi ending, značilen za ameriške filme. Nisem v obdobju, ko bi verjela v hepi endinge. Res ne.

Pravzaprav sem v obdobju, ko se mi zdi, da velike ljubezni obstajajo samo v črticah in ne v romanih. Torej so kratke in v življenju se ti jih lahko zgodi več, ne samo ena. Do romanov, dolgih in polnih romantike, sem skeptična. Intenzivna čustva zvodenijo. Slej ali prej. Tako me vsaj učijo izkušnje. Pa saj sem že enkrat ugotavljala, da je zares romantična samo tista ljubezen, ki ostane neizpolnjena.

Po krajšem teku - menda teden dni pred maratonom ne smem pretiravati in tega se kar pridno držim (vsaj nečesa) ;) - sem se spravila v kopalnico. Saj to storim vsak dan, a danes sem se vanjo dobesedno zaprla. Za tri ure. In sem prižgala svečke, si naredila kopel, namakala stopala, si na lase nanesla masko in se pošpricala s svojo novo, citiram z embalaže, "vlažilno meglico za po prhanju s karitejevim maslom". Ne, nimam pojma, kaj je karitejevo maslo in tudi besedne zveze "vlažilna meglica" ne razumem najbolje. Ampak diši pa za znoret. In sliši se kot pripomoček za razvajanje. Ker danes sem počela prav to. Razvajala sem se. Kar tako, za brezveze.

Za brezveze? No, pač. Brez posebnega razloga. Potem, ko sem se vsa gladka, dišeča in svetleča le spravila izpred ogledala, sem se oblekla v - trenirko. Nobenega zmenka, še pijačke s prijateljico ni na vidiku. Samo jafa piškoti in fuzbal. In jaz. Tudi takšni večeri morajo biti.

Do konca še: 78 dni, 79 nalog. Se beremo jutri.

286. dan: Ker se cenim.

Ker se cenim, je eden bolj znanih reklamnih sloganov za neko kozmetično podjetje, ki se mi je vedno zdel preveč pocukran. A prav ta stavek mi je danes prišel na misel, ko sem se po celodnevnem čajčkanju le spravila iz postelje. "Tako ne gre več. Jutri grem v službo, vročina gor ali dol. Čisto preveč časa imam za razmišljanje, se mi bo še zmešalo," sem rekla moji Lidiji, ko sva se proti večeru dobili na "kriznem sestanku".

"Že zadnjič sem ti rekla: bolj moraš biti prepričana sama vase," je bil njen odgovor na moje javkanje. Prav ima: prav pomanjkanje samozavesti me je gnalo, da sem izzvala sobotni polom. Naredila sem napako, a nisem bila edina. "Super punca si z oblikovano vizijo in visokimi načeli, ki te bodo v življenju še daleč pripeljali. Marsikaj si že dosegla, marsikaj še boš. Tisti, ki te bo dobil, bo lahko srečen, da te ima. Če je pravi, bo v tebi videl to, kar vidim jaz. Če ne - škoda zanj. In tvoja edina napaka je, da sama nase ne gledaš skozi moje oči," mi je še rekla moja draga prijateljica.

Konec koncev si s tem, da ne verjamem (dovolj) vase, res delam neverjetno škodo. Pomilovanje samega sebe ne pelje nikamor. Pravzaprav je prav odbijajoče. Ljudje okoli tebe so mnogokrat odsev tistega, kar ti daješ in kažeš navzven. S tabo pogosto - morda celo nezavedno - ravnajo in te obravnavajo tako, kot ravnaš in se obravnavaš sam.

Ker se cenim, sem si rekla, ko sem se - zunaj se je že nočilo - obuvala v tekaške superge. Ker sem super punca, ki se vedno znova pobere iz pepela. Tudi tokrat se bom. Takoj, ko bom (spet) začela verjeti v to.

Do konca še: 79 dni, 80 nalog. Se beremo jutri.

285. dan: Maska je padla

Najbrž je bilo vsega preveč in sem zbolela. Fizično. Čas je vse prej kot primeren, ker me konec tedna čaka maraton in v tem trenutku, ko nemočna ležim v postelji, si ne predstavljam, kako ga bom pretekla. Najbrž bom morala narediti preklop v glavi. Ampak zdajle nisem pripravljena. Ne še.

Namesto da bi sončno nedeljsko popoldne izkoristila za druženje z ljudmi, ki jih imam rada, sem se zaprla med štiri stene, se pokrila čez glavo in ga skoraj v celoti prejokala. Ja, priznam. Pa ni lahko. Nikoli ni lahko ljudem govoriti o tem, kako šibek si. Vmes sem se sicer prisilila, da sem, ko so tableti proti vročini prijeli, šla vsaj na kratek sprehod, a ni pomagalo. Svet je po bitki videti povsem drugače kot pred njo. Niti vreme niti naravna kulisa me nista mogla prepričati, kako čudovita sta.

Najbolj žalostno pri vsem skupaj je, da me je tako iztrošila - resnica. Nekateri ljudje se nikoli ne spremenijo, to zdaj vem. Nekateri ljudje celo življenje nosijo masko in upajo, da bo čim manj tistih, ki bodo spoznali, kaj se skriva pod njo. Polno strahu in gneva.

Nimam več moči odkrivati, zakaj je temu tako. Nimam več moči (se) prepričevati, da je to ljubezen, če ni. Včasih je treba sam sebi priznati, da si se zmotil. Spet. Da si naredil ogromno napako. Spet. In da te nima rad. Pa konec.

Do konca še: 80 dni, 81 nalog. Se beremo jutri.

284. dan: Svoboda

... ni nič drugega, kot dobro se imet, dobro se imet, dobro se imet, spet in spet in spet ...

Do konca še: 81 dni, 82 nalog. Se beremo jutri.

283. dan: (Pre)dolg dan

Nisem dobro spala. Kot se je kasneje izkazalo, sem paničarila za brezveze, ampak razporeditev dela v službi mi ni dala miru. Ni zdravo, vem. Ampak očitno še nisem tam, da bi znala odklopit, ko je to treba.

Delavnik se je, ker se je začel že malo čez pet zjutraj, zaključil prej, kot sem pričakovala. Okoli tretje popoldan sem se ulegla v posteljo, da bi nadoknadila zamujeno, a ni šlo. Misli so podivjano švigale sem in tja. Standard. Ko sem videla, da s popoldanskim dremežem ne bo nič, sem se spravila v tekaško opremo. A seveda se je pomanjkanje energije poznalo in sem se po nekaj kilometrih utrujena vrnila domov.

Še dobro, da me je Lidi spravila na pijačo, ker bi sicer postala sitna. Pa sva šli. Čisto spontano sva naleteli na žur. In sva se prepustili. No, jaz sem se. Pa se najbrž ne bi, če ne bi zaradi nekoga res postala sitna. Ni blo treba veliko. Ja, pomanjkanje spanca se nekje pač mora poznati.

Zdaj je kriza mimo. Zdaj gremo lahko do jutra. ;)

Do konca še: 82 dni, 83 nalog. Se beremo jutri.

282. dan: Una vida. Una oportunidad.

In treba jo je izkoristiti, kajne? Priložnost mislim.

Po celem dnevu v službi sem imela vsega polno glavo. Počutila sem se kot kakšen tip, ki po garaškem delavniku namesto domov zavije v bližnjo gostilno. In, priznam, da to potezo zdajle, ta trenutek, celo razumem. Človek kdaj pa kdaj to očitno potrebuje. Pravim - kdaj pa kdaj!

Temno veliko sem spila v družbi osebe, ki mi zna napolniti baterije. Ker jih bom potrebovala. Že jutri. Za še en garaški dan. Tudi z več športanja, obljubim.

Do konca še: 83 dni, 84 nalog. Se beremo jutri.

281. dan: Znucana?

"Ti si tak karakter, Maja, da se ne boš prav dolgo pustila zajebavat!" mi je zadnjič - malo za šalo, bolj za res - rekla Lidija, ki je bila priča marsikateri moji ljubezenski polomiji. "Jaz ne vem, kaj je tem tipom: ko jim skušaš dopovedati, da ti bo vsak čas prekipelo, ne verjamejo, ko imaš dovolj in se odločiš, da boš res odšla in potem brez besed, ampak z dejanji narediš konec, bi pa kar čez noč lahko vse spremenili. Jezi me. A nam je res tako težko ujeti pravi tajming?!" sem ji tarnala nazaj.

Da neradi verjamejo (ali, bolje rečeno, da radi preslišijo) naše javkanje, ki je v resnici le obupan krik po malce pozornosti, mi priznavajo tudi fantje sami. Najbrž si, flegma kot so, mislijo, da če smo dovolj zaljubljene, bomo pač ostale. Ker si to zaslužijo in nič manj. Pa se ob tem vprašajo, kaj si zaslužimo me? ... Zgodilo se je že, da sem po mesecih borbe za njegovo naklonjenost v nekem trenutku doživela klik. Najbrž celo najbolj trmastim enkrat pride do živega. In takrat se vdam. Prepričam se, da mu pač ni (dovolj) do mene. Mimogrede, ravno včeraj sem si ta film sposodila v knjižnici in zdaj zbiram pogum, da si ga ogledam. :)

Preden sem se spravila teč, sem peljala še svojega opla na servis. In ko sem ga sesala - med čiščenjem vedno navijem glasbo do konca na glas (ubogi sosedje) ;) - je z radia, kot bi mu kdo naročil, prišlo tole: "Tok sva pucala, da sva se znucala, da sva se znucala, ojej ojej!" 

Da se nisva res? Že?

Do konca še: 84 dni, 85 nalog. Se beremo jutri.

280. dan: Začimbe

Saj ni čudno, da nam čas tako hitro beži. Bil je namreč eden tistih šprinterskih dni, ko sem se ob pol devetih skrušeno sesedla na posteljo, ker sem takrat šele - prišla domov. Po celem dnevu!

Vseeno sem od današnjega torka poskušala iztržiti njegov maksimum. In sem ga. Z drobnimi začimbami za srečo:
- pivo na sončku s pogledom na Piranski zaliv,
- smeh ob branju Lidijinega komentarja, da jo ta zapis bojda spominja na vic o dveh blondinkah,
- Matevž in Mare, ki sem se jima skoraj do solz nasmejala med pohodom na našega Primoža,
- radler s pogledom na nočni Kamnik.

Te sladke začimbice pa so spremljale tudi tiste, ki so celotnemu dnevu dale nekaj grenkega priokusa. Recimo ta, da sem polna pričakovanja - povsem v slogu današnjega dne - dobesedno šprintala s Primoža, da bi le ujela še nekaj trenutkov z njim, na cilju pa dočakala hladen tuš. No, je bil pa vsaj dober trening. Z Lidi, Matevžem in Maretom smo bili v dolini v manj kot pol ure, ker smo večino poti pretekli. In se ob tem še pošteno nasmejali. 

Ko se večer prevesi v noč, se telo umiri, možgani pa še vedno delajo. Takrat tudi mala razočaranja, ki sem jih pridelala čez dan, pridejo bolj do izraza. A jim ne bom dovolila, da pretehtajo. Ne več. Ker ni vredno. Na koncu dneva morajo šteti le lepe stvari. In tudi teh v tem torku ni manjkalo.

Lidi, Matevž in Mare, hvala, ker ste bili danes moja sladka začimba. ;)

Do konca še: 85 dni, 86 nalog. Se beremo jutri.

279. dan: Moji

Z Ajdo sva se precej spontano zmenili, da greva na Šmarno goro in ko sva prisopihali na vrh je bilo prav luštno. Tako smo se navadili kislega vremena, da je sončen in topel jesenski dan že pravi mali čudež. In danes sem ga izkoristila, kot je treba.

"V tem norem svetu težko najdem človeka, s katerim sem tako sproščena, s katerim sem lahko res jaz. In zato te osebe - pa naj si gre za fanta ali samo prijatelja, prijateljico - še toliko bolj cenim in jih posledično tudi težko spustim od sebe," sem ji med drugim razlagala, ko je pogovor nanesel na nekoga, ki mi res veliko pomeni, čeprav je med nama marsikdaj napeto.

Na poti domov sem razmišljala, kako pester je krog ljudi, ki sem ga sklenila okrog sebe. Tako različni so si, a vendar imajo vsaj en skupni imenovalec - mene. Imam svoje punce, ki jih obožujem in ki me poznajo do obisti. Potem imam nekaj prijateljev, kot je, recimo, Ajda, ali kot sta Denis in Žiga, pri katerima sem se zvečer oglasila na čaju. Morda nismo toliko skupaj, a pogovori z njimi mi dajejo neko čisto svojo širino, nek čisto svoj pogled na svet. Imam človeka, ki ga imam rada, čeprav tega morda ne bi smela priznati na glas, ki me včasih razjezi, da mi gre kar na jok, a včasih zna narediti tako, da se, kadar sem z njim, počutim kot najsrečnejše bitje na svetu. Zato pa so vse tiste solze tudi tako hitro pozabljene. Preprosto nočem biti brez njega. Ne še.

Za vse te odnose, za vse te ljudi sem hvaležna. Ker so moji.

Do konca še: 86 dni, 87 nalog. Se beremo jutri.

278. dan: Čez deset let ...

... bo čez deset let. "In takrat se boš ukvarjala s tistim, kar bo takrat. Zdaj je pa zdaj. In zdaj moraš uživati v tem, kar imaš. Če bodo nastopile težave, jih boš reševala sproti. Ne muči se že vnaprej, še preden je sploh karkoli narobe. Razumeš?" mi je prejle rekla Urša. Po družinskem kosilu sem si privoščila nekaj treninga, potem pa še pozno-popoldanski čaj in klepetek z njo, ki mi je dal misliti.

Ljudje preveč živimo v preteklosti. S seboj nosimo slabe izkušnje in strahove, ki smo jih pridelali z njimi. Vsak izhaja iz svoje bolečine in se boji na svoj način. Potem se to v odnosih odraža na vse mogoče načine. In preden drug drugemo priznamo, zakaj se tako čudno obnašamo, je lahko že prepozno.

Ljudje tudi preveč živimo v prihodnosti. Pričakovanja so hudič, ker se skoraj nikoli ne izteče tako, kot mislimo, da se bo. Zato pa, ko pride prva prepreka in ko se prvič izkaže, da svet ni točno tak, kot smo si ga zamislili v svoji glavi, obupamo. In to ni prav.

Prav je živeti tukaj in zdaj. Vdihniti zrak, ga zajeti s polnimi pljuči in se prepustiti toku življenja. 

Do konca še: 87 dni, 88 nalog. Se beremo jutri.

277. dan: Beno, the Hero

"Greva za spremembo nekam drugam?" sva se z Lidijo po kosilu dogovarjali, na kateri hrib bi jo mahnili. In čeprav nama je naš Primož nadvse pri srcu, sva se na koncu odločili za Šenturško goro. V otroštvu sem jo velikokrat obiskala, zadnja leta pa zelo poredko. Pravzaprav tako redko, da se mi je danes tam uspelo - celo izgubiti!

Kako in kdaj sva zašli s poti, nama ni jasno. A da sva do vrha lazili skoraj tri ure (za tiste, ki niste z naših koncev - z zmernim tempom bi morali na cilj prispeti v dobri uri), pove vse, kajne? Čez kaj vse sva morali splezati in po kakšni strmini (dobesedno sva hodili po vseh štirih), težko opišem. Nekje sredi ničesar se mi je uspelo toliko postaviti pokonci, da sem posnela dve fotografiji, ki pa niti slučajno nista ujeli vseh tistih kopriv in trnja in klopov in komarjev in korenin in podrtih dreves, ob katere sva se spotikali.

Za piko na i sva, ko sva le priplezali na vrh strmine z vsaj 70 % naklonom (ne pretiravam!), prišli - na pašnik! Konje imam sicer zelo rada, a naleteti na tri žrebce, tako iz oči v oči, ni bilo najbolj prijetno. Okrog in okrog pa seveda električni pastir. Ni nama preostalo drugega, kot da se obrneva nazaj v džunglo in si utreva pot še malo bolj naokoli.

Če sva se spodaj, ob začetku pohoda, še pogovarjali o najinih vsakodnevnih tegobah, sva proti vrhu le še sopihali in vzdihovali. "To nama je nekdo zgoraj poslal, da nehava toliko jamrati in energijo raje potrošiva za kaj drugega," se mi je nasmehnila Lidi, ko sva prešvicani in umazani in popikani in opraskani le našli pot iz komendskega pragozda. Potem si naju je privoščila še kelnar'ca, ki sva ji hoteli razložiti, kaj vse sva prestali, da sva prišli do zaslužene pijače, ona pa se je le nasmihala in si najbrž mislila - ja, ja, dve frčafeli sta šli prvič v hrib, zdaj sta pa čisto zadihani. Pa ni res! Sem šla pred manj kot enim mesecem na Planiko in z nje v precej bolj nemogočih razmerah, pa ni bilo niti približno tako naporno kot tole danes! :)

"Boš imela pa vsaj kaj za na blog za napisat," mi je rekel Lidijin Beno, ko naju je prišel na vrh iskat z avtom. Sam se je ponudil za prevoz in v resnici sva bili preutrujeni, da bi se mu lahko prav dolgo upirali. "Glej, da napišeš, kako sem vaju prišel rešit!" me je špikal med vožnjo proti domu.

Evo, Beno, zdaj pa imaš! Kaj si pa izzival? :p ;) Sicer pa - hvala! Poračunava za šankom. :)

Do konca še: 88 dni, 89 nalog. Se beremo jutri.

276. dan: Adidasovo dekle

Sem vam obljubila, da se vam pokažem v celotni opremi za tek, za katerega me je v sklopu mojega bloga še posebej motiviral in navdušil Adidas. Celo današnje popoldne (in priznam, to je štelo kar za "trening", ker je za bolj resno športanje preprosto zmanjkalo časa) je minilo v znamenju tega. Mimogrede, tole poziranje sploh ni bilo enostavno, če nisi naravni talent za to - in jaz nisem -, je treba vložiti kar precej truda, da na koncu izpadeš kolikor toliko naraven in sproščen.

Moji fotografinji sta iz mene izvlekli maksimum, kar po tednu, kakršen je bil, sploh ni bilo lahko. O začudenih pogledih, ki smo jih požele sredi parka, o smehu, gledalcih in zmrzovanju v modrčku ... No, o tem ne bom izgubljala besed. :) Lahko pa zapišem, da je nova Adidasova kolekcija v piko. 

Nekaj malega za pokušino:

Do konca še: 89 dni, 90 nalog. Se beremo jutri.

275. dan: Keep it simple.

Včasih je najtežje živeti - enostavno. Že cel večer me preganjajo mračne misli: sprašujem se, kaj se mu podi po glavi, kdo mi krade njegovo družbo, zakaj se tako obnaša. Sem spet jaz tista, ki naj ji bo hudo? Še imam energijo za to?

In potem se še stotič opomnim, da to nima nikakršnega smisla. Da s takšnim načinom razmišljanja ne bom nikamor prišla. Da je to res samo mučenje same sebe, ki nima niti enega pozitivnega učinka.

"Če se boš odločila, da boš zdaj ure in ure jokala, pač boš. Če pa bi bila raje dobre volje, bodi. Vse je v glavi," si rečem in se prisilim, da se nasmehnem. No, skoraj vse, bi rekle moje punce, s katerimi sem po službi letela na Šmarko. Sredi poti se mi je zavrtelo, da sem se morala usesti. "A si sploh kaj jedla danes?" me je očitajoče vprašala Petra. "Pozabila sem. Pa še tisti klic, saj nisem mogla," sem se ji nerodno opravičevala. "No, zdaj jih boš pa slišala ..." je nadaljevala in me prijateljsko objela. Na vrhu sem si kupila presto.

Tako je šla ljubezen danes skozi želodec. Če sta že glava in srce odpovedala.

Do konca še: 90 dni, 91 nalog. Se beremo jutri.

274. dan: Tigrovo oko

Končno sem se oglasila pri moji Urški. Šele ko sem jo objela in me je cmoknila na lička, sem spoznala, kako sem jo pogrešala. In Evo! Cukrček mali raste, da jo vsakič znova komaj prepoznam.

Mimogrede sem dobila še nove nohtke. Tiger eye se bojda reče tej manikerski tehniki, ki je res nekaj posebnega (slika dela krivico, v živo se barva še precej lepše preliva). Kaj ima tigrovo oko s tem, mi ni čisto jasno, moram poguglati, če v njegovih zenicah nemara tudi najdemo toliko različnih odtenkov. :)

Sem se pa ob tem spomnila na tisto znano pesem in si jo, preden sem se spravila teč, zavrtela prek youtuba.

Če česa ne prenesem pri ljudeh, je to aroganca. To me ubija. Od tistih, ki jih imam rada, pravazaprav zahtevam, da mi povedo, kaj jih moti na meni. In če nisem ničesar kriva, hočem slišati priznanje, da je problem v njih, ne v meni. Najbolj boli tišina. Proti njej se je najtežje boriti.

A se bom. Ker bom preživela. Ker je takšen moj nagon.

It's the eye of the tiger
It's the thrill of the fight
Risin' up to the challenge
Of our rival
And the last known survivor
Stalks his prey in the night
And he's watching us all with the
Eye of the tiger!

Do konca še: 91 dni, 92 nalog. Se beremo jutri.

273. dan: Sponzoruša

Domov sem prišla, ko je bila že trda noč. Takšen dan je bil, da me ni vleklo domov. Po službi sem letela na Šmarno goro, tokrat kar sama, nato pa me je čakalo še nekaj opravkov. Pravzaprav prijetnih. 

Maraton je pred vrati in Adidas me je pocrkljal še z dvema kosoma športne opreme, da bom na ljubljanskih ulicah šarmirala, kot je treba. "Pri teku je res fajn, da so prav tekaške pajkice, čisto drugače se oprimejo," je rekel prijazen prodajalec, jaz pa sem samo ponavljala, kako tudi noro dobro izgledajo. Ženska pač. Se vam kmalu slikam v celotni opremi, obljubim.

S kolegom, s katerim sva se zvečer dobila na pivu, sva se hecala, da sem sponzoruša. "Ti bom pustila, da kar ti plačaš pijačo," sem nagajivo pomežiknila, čeprav se ponavadi pred natakarico skregava, kdo je na vrsti.

Pa naj bo, pride pač dan, ko se rada pustim razvajati. In takšna je bila tudi noč. Zaslužila sem si jo že.

Do konca še: 92 dni, 93 nalog. Se beremo jutri.

272. dan: Med vrsticami

Saj sem vam že zdavnaj povedala, da z mano ni lahko. Morda sem že takrat nekje v sebi čutila, kaj se bo zgodilo. Včasih se mi zdi, da ljudje sami v sebi skrivamo svojo osebno vedeževalko. Slutimo, da nekaj ni za nas, pa si pred tem zatiskamo oči.

Ko se ena zgodba zaključi, se začne druga. Med današnjim sprehodom z Lidijo me je prešinilo, da so si moje v nečem podobne: niso povprečne. Kar pomeni, da so pretirano nabite s čustvi in zato blazno naporne. Kadar so žalostne, so žalostne za znoret. A kadar so lepe ... Niso samo lepe. So čudovite!

Takšna sem in takšna bom ostala. Sprejmeš izziv?

Včasih se mi zdi, da nihče ne razume,
kaj vse po glavi mi roji.
Spet drugič se mi zdi, da že vsak vidi,
kar bi rajši skrila pred ljudmi.

Moj je svet drugačen
- srečen, včasih mračen,
a vendar v njem se prepoznam!

In med vrsticami preberi
moje misli, moje sanje,
vzemi še na znanje, da ni mi žal besed,
ki zate jih obračam,
a v tvoj svet se več ne vračam!

Če zaprem oči, se mi zdi,
da spet čutim, kar pozabljajo dlani.
Ta črno-beli svet spet dobi
prave barve in srce se umiri.

Moj je svet drugačen 
- ni zidov, je zračen,
saj le tako lahko živim!

In med vrsticami preberi
moje misli, moje sanje,
vzemi še na znanje, da ni mi žal besed,
ki zate jih obračam,
a v tvoj svet se več ne vračam!

Vabim te na svojo stran,
ker tvoj je svet drugačen
in moj ni napačen,
vse, kar imam, lahko ti dam
... lahko ti dam!

In med vrsticami preberi
moje misli, moje sanje,
vzemi še na znanje, da ni mi žal besed,
ki zate jih obračam,
a v tvoj svet se več ne vračam!

Do konca še: 93 dni, 94 nalog. Se beremo jutri.

271. dan: Orientacija

Nedeljsko popoldne sem preživela s svojim fantom. S tistim, ki me vedno nasmeje. S tistim, ki me nikoli ne razočara. S tistim, ki me je vedno vesel in jaz sem vedno vesela njega. "Daj mi lupčka, teta Maja gre papa," sem mu rekla, ko sem se poslavljala od njega. In je pritekel in me cmoknil na lička. Z nasmeškom.

Večer je prinesel nekaj dela in tudi nekaj razočaranja. Nič novega, pravzaprav. Tako ali tako je bilo le vprašanje časa, kdaj se bom morala (spet) soočati s posledicami svojih odločitev. A ni (več) pomembno: na neki točki sem se odločila, da se mi ne da biti slabe volje, zato sem se raje orientirala na lepe stvari v današnjem dnevu. Recimo, kako smo se s puncami objele ob koncu našega vikenda, kako je Gal lizal sladko smetano z metlic mešalnika ali kako sva z Ano vožnjo na Dolenjsko izkoristili za odličen sestrski klepet.

Če se orientiraš na prave stvari, vse, kar ni dobro, postane nepomembno. Preverjeno!

Do konca še: 94 dni, 95 nalog. Se beremo jutri.

270. dan: Koko vikend

Ne bom zanikala, da smo, kadar smo na kupu, rade malo kokoške. Namenoma. To je pač nek pakt, ki ga imamo na naših vikend oddihih, ko smo punce lahko samo punce. S tono čokolade, trač revijami, v trenirkah in brez make upa. Na vsake kvatre to paše.

Med preoblačenjem v kopalke, namakanjem v džakuziju, veeelikooo smeha, skupinskem lakiranju nohtov, masažo za dva evra, tortilje partyjem in fotoshootingom v mikrokabini (še zdaj ne vem, kako se nas je useplo šest spraviti na manj kot kvadratni meter površine), najdemo čas tudi za resne debate. To mi je najbolj všeč: neumni čveki, zaradi katerih se nasmejem do solz, in pametni nasveti, iz katerih črpam, ko se vrnem domov - pri mojih puncah oboje pride v paketu.

Do konca še: 95 dni, 96 nalog. Se beremo jutri.

269. dan: Zame

Danes je dan zame. Tisti, ki ne verjamejo v naključja, bi zagotovo rekli, da mi ga je nekdo poslal. Ker sem ga potrebovala.

Za začetek se mi je oglasila bralka, ki mi je tako polepšala jutro, da sem kar zacvilila od veselja, ko sem prebrala njeno sporočilo. Potem sem ga histerično pokazala svoji sodelavki Ajdi in sva obe zavzdihnili: "Ja pa iii ..." Draga N., ko se malo umirim (obljubim, da bo to v kratkem), grem z največjim veseljem s tabo na kavo. Veselim se klepeta s svojo dušo dvojčico. ;) 

Čeprav je bil dan norišnica, tako v službi kot doma, sem našla pol ure za tek, med vikendom bo priložnosti za gibanje več, vsaj upam. 

Za konec pa - zadela sem en evro! Nič posebnega, če mi srečke ne bi podarila ena od prijateljic, s katerimi bomo skupaj preživele kar cel vikend. Stran od mojega Kamnika, stran od vsakodnevne rutine, stran od problemov. Stran od ljudi, ki me ne morejo, ne znajo ali nočejo razumeti.

Do konca še: 96 dni, 97 nalog. Se beremo jutri.

268. dan: Točka 0

Vzeti se moram v roke. Ker me moti, kar čutim - da mi življenje spet uhaja iz rok, da se v mene spet seli nemir in posledično se je zgodilo, da se je pridna, vestna in zanesljiva deklica v meni spet potuhnila v ozadje. Tista z rožički na glavi, ki hrepeni le po brezmejni svobodi in tem, da se ima lepo na vse in na vsak način, pa je spet zavzela prvo pozicijo.

Zdi se, kot da tega meseca in pol, ko sem sklenila določne odločitve, ko sem se trudila zaživeti po starem, tako kot znam in mislim, da je prav, sploh ne bi bilo. Zdi se, kot da moram spet od začetka, z vso - pozitivno in negativno - čustveno prtljago vred. Zdi se, kot bi na svoji duhovni ravni najprej naredila korak naprej, potem pa spet dva nazaj.

No, vsaj številke na tehtnici se vztrajno premikajo. Navzdol. Od začetka projekta do včeraj: minus 21! Na to sem ponosna, zato sem po - sicer ne posebej dolgi - telovadbi sklenila, da bom s tem nadaljevala in s tem spet začela. Zopet. Znova.

Do konca še: 97 dni, 98 nalog. Se beremo danes zvečer (!).

267. dan: (S)ekskluzivno

Pred časom sem dobila dokaj mamljivo ponudbo za delo, ki bi ga opravljala ob službi, ki mi sicer res veliko pomeni. Zato sem šefe vprašala za mnenje, če v tem vidijo karkoli spornega. In so mi rekli: "Glede na pogodbo imaš dovoljenje, da lahko opravljaš tudi katero drugo delo. A vendarle politika znotraj hiše temu ni preveč naklonjena." Z drugimi besedami - pravno me ne morejo držati zase, hkrati pa so mi dali jasno vedeti, da jim ideja o tem, da podobno delo opravljam še za koga drugega, ni pretirano všeč.

Hecno je, da sem podobno situacijo zdaj opazila tudi na precej bolj zasebni, ali, če želite, intimni ravni. Pri parih, ki to so in hkrati niso. Pri zvezah, ki so nedorečene, pri tistih, ki bi bili malo skupaj, malo pa tudi ne. Iz kakršnihkoli razlogov že. Kako naj dekle fanta (ali obratno) vpraša, če je samo njen, ne da bi pri tem imela občutek, da ga tega nima pravice spraševati? Ali kako naj fant dekletu (ali obratno) prizna, da bi rad bil malo tu, malo tam, ne da bi pri tem imel občutek, da ji hoče povedati, da jo vara? Čeprav jo v resnici ne. Ker nista zares skupaj. "Šefi" v njej bi mu najbrž odgovorili: "Glede na dogovor med nama imaš dovoljenje, da imaš poleg mene še koga drugega. A moja načela temu niso preveč naklonjena." Z drugimi besedami - "pravno" ga ne more držati zase, a ideja o tem, da ni edina, ji ni pretirano všeč. Pravzaprav ji niti malo ni všeč.

Po teku sem si končno vzela čas za tisti metin čaj in klepet ob njem. Pa sem prišla do zaključka: Včasih je treba pustiti času čas. Da on ali ona in oba skupaj ugotovita, kaj bi rada drug od drugega. Če sploh kaj. Včasih pa je treba reči bobu bob. Ker je lepo biti ekskluziven. Samo za enega. Samo z enim. In da je ta na drugi strani - samo zate.

Konec koncev si to zaslužimo, kajne?

Do konca še: 98 dni, 99 nalog. Se beremo jutri.