
Sicer pa sem se pri Lidi oglasila na enem brzinskem kapučinu, da bi ji pojasnila včerajšnji polnočni klic. Moj "pametni" telefon jo je, revčiko, ponesreči namreč vrgel iz postelje. "A si okej? Si ziher okej?" je ponavljala v slušalko, seveda nevajena, da jo kličem ob tako nenormalnih urah, vsaj če ni nekaj zares narobe.
In zares narobe ni nič. Narobe pa je. Marsikaj. Življenje pač. "Majči, ti si prav ena mačka. Marsikaj te prizadane. In marsikdo. A če padeš, se vedno tako ekspresno postaviš nazaj na noge. Niti najmanj me ne skrbi, da bi čemur ali komur koli pustila, da te zares sesuje," mi je rekla, da mi je zatrepetalo srce.
Ta njena primerjava z mačko mi je pobožala dušo precej bolj, kot komentar (pre)drznega 12-letnika. No, mi je pa - to pač moram priznati - tudi on polepšal dan. In to do te mere, da sem se danes z malce večjim veseljem spravila v tekaške pajkice in peljala svoje nogice na en tekaški džiro po Kamniku. ;)
Do konca še: 104 dni, 104 naloge. Se beremo jutri.
Hey maja....ampak bodimo pošteni...na polno ti je sedl, kar ti je mali reku...ker s takimi kavbojkami, je bil to namen ;) zloby
OdgovoriIzbrišiSej sem priznala, da mi je polepšal dan. :p Sicer pa, če sem čist poštena, te kavbojke so ble kupljene z namenom, da očarajo kšnega, k je ene 20 let starejši od tega mulčka. ;)
OdgovoriIzbrišiIn...je namen bil dosežen? Zloby
OdgovoriIzbriši