249. dan: Triglav (III)

V nasprotju s prejšnjo nočjo sem danes na Planiki odlično spala. Sklepam po tem, ker se mi je spanje zdelo blazno kratko in želela sem si ga še. Malo smo bili tudi sami krivi, petje za šankom in ples ob njem sta se pač zavlekla pozno v noč. ;)

"Kaj pa to zavija?! Ne mi rečt, da tok piha zunaj?!" sem rekla moji zalimani Urši, ko sva se kobacali s pogradov. In na žalost sem uganila. Res je bil veter. Kaj veter, vihar! Kot smo kasneje izvedeli (vodniki so se pametno odločili, da nam to povedo šele, ko bomo v dolini) je pihalo s hitrostjo 37 metrov na sekundo, kar je več kot sto kilometrov na uro.

Foto: Emanuela Osterc

Seveda me ni mikalo, da bi v takšnem vremenu (za povrhu nas je vse do Vodnikovega doma spremljal tudi sneg oziroma ledeni dež, ki je oster kot britev rezal v moj obraz) sestopali v dolino. A izbire tako ali tako nisem imela. Smo pa - ker nas je precej močilo in posledično zeblo - imeli odličen tempo, s Planike do vojašnice na Pokljuki smo bili v približno štirih urah.

Bolj kot utrujena od hoje sem neprespana in premražena, čeprav sem trenutno oblečena v dva pulovarja in zavita v deko. A kljub temu in četudi nismo osvojili vrha, sem izjemno vesela, da sem se udeležila pohoda. Današnji spust je bil res prava adrenalinska bomba, že včeraj sem si dokazala, kako sem v teh mesecih kondicijsko napredovala, na kar sem zelo ponosna, predvsem pa bi vse skupaj ponovila zaradi ljudi, ki so bili z mano, zaradi novih prijateljstev: tudi med izjemnimi fanti, ki svoj prosti čas posvečajo gorskemu reševanju. O njih pa več v sredini kolumni v Slovenskih novicah. Ne zamudite! :)

Do konca še: 116 dni, 117 nalog. Se beremo jutri.