247. dan: Triglav (I)

V vojašnici na Pokljuki v nizkem startu čakamo na vzpon na Triglav. Sto bab na kupu, kaj pa vem, mešani obcutki. Sem se raje pridružila tisti skupinici - seveda smo v manjšini - ki govorimo še o čem drugem, ne le o tem, da so vremenske razmere nemogoče.

Tridnevno avanturo sva z Uršo otvorili z belo kavo in konjakom. Prvo za energijo, drugega za pogum. Saj v resnici me ne skrbi pretirano. Zaupam vodnikom in gorskim reševalcem, ki gredo z nami, kondicijsko se počutim okej, pa tudi veselim se, dobra volja in pozitivno razmišljanje pa sta itak najbolj pomembni stvari, ki ju moram vzeti s sabo. Vreme pa tudi bo. :)

 

Na Triglav grem drugič, nazadnje sem bila pred 15 leti (ja, stara sem že!). Takrat sem bila še osnovnošolka v varnem spremstvu atija in mami. Danes sem samostojna ženska, a ugotavljam, da se nekje v meni še vedno skriva majhna punčka, ki hrepeni po varnosti. Sicer pa je moja misija te gorske avanture predvsem najti notranje ravnovesje in mir. Verjamem, da domujeta prav tam, nekje nad dvema tisočakoma.

Do konca še: 118 dni, 119 nalog. Se beremo jutri.