245. dan: Čakajoč Godota (al' kaj?)

Obveznega čtiva v srednji šoli sem se vedno lotevala z nekolikšnim odporom. Tisto, kar mi nekdo ukaže, naj storim, se mi že a priori malo zameri. Najbrž to ni najbolj prav, a takšna pač sem.

Bolj kot vsebine, se spomnim naslova ene takšnih knjig - Čakajoč Godota. Bržkone zato, ker sva se s sošolko Zalo temu tolikokrat nasmejali. Kaj točno nama je bilo tako smešno pri tem, ne vem več, dejstvo je, da kot mulci nismo potrebovali veliko za zabavo.

Se pa spomnim poante te igre. Dva klošarja, ki v obupu čakata, da bo Godot (nekakšen bog, odrešenik) prišel in jima pokazal pot iz brezupne situacije. Naivno verjameta dečku, ki jima vsak dan obljubi, da naslednji dan pa zagotovo pride. ... Takrat se mi je vso tisto nabijanje zdelo blazno dolgočasno (še en dokaz več, da nas s težkimi knjigami posiljujejo, ko smo še premladi). Zdaj bi to isto branje zagotovo jemala na povsem drugačen način. In realnost, ki jo v sebi skriva ta tragikomedija, bi se mi najbrž zdela vse prej kot smešna.

Zakaj sem se sploh spomnila na vse to? Še sama ne vem. Mogoče zato, ker sem čakajoč na lepše vreme dočakala - noč. Ko sem prišla domov, se je namreč ravno zoblačilo in se nisem takoj spravila na zrak. Kar naenkrat je bila ura osem in nervozno sem ugotovila, da bom, ker sem se tako prestavljala sem ter tja, zamudila prvo četrtino košarkarske tekme med Slovenijo in ZDA. Zdaj z enim očesom spremljam drugi del prvega polčasa in zraven pacam tele vrstice.

Prav mi je. Kaj pa sem čakala celo popoldne? Godota najbrž ne.

Do konca še: 120 dni, 121 nalog. Se beremo jutri.