Včeraj nisem bila pridna. Niti malo. Petkova zabava z mojimi puncami se je zavlekla ... Do zdajle. Bo že držalo, da so najboljši žuri tisti, ki se zgodijo spontano. Čeprav sem najbrž malo (pre)stara za takšne vikende, ker se po vsem tem počutim, kot bi jih imela 70 in ne 27.
Pravzaprav je bil včerajšnja sobota, ko sem si predrzno dovolila, da ne napišem niti bloga (zato bosta danes dva), precej hecen dan. Ko sem se zbudila, sem si noro zaželela lisičk in potem je večina dneva minila v iskanju le teh. Bi se vam rada pohvalila, da sem šla vsaj v gozd ponje, ampak bi se zlagala. Sem pa zato obrnila vse trgovine v radiju 30 kilometrov, da sem prišla do njih. Na koncu sem se sicer morala zadovoljiti z zamrznjeno mešanico gob - med jurčki, kostanjevicami in še nekaj sortami gob, katerih imena sem že pozabila, so bile pa res tudi tri ali štiri lisičke -, a nima veze, okoli četrte popoldan sem jih le imela na mizi.
Potem, ko sem se tako rekoč že odločila, da bo večer miren in na domačem kavču, se je zgodil tisti klic, ki me je toliko zdražil, da sem vseeno šla. V zidanico. Sploh prvič sem bila v kakšnem takšnem vinskem templju in bilo je super.
Ima pa spontanost tudi posledice. In priznam, da me malo skrbi. Malo sem celo huda sama nase. Ker izzivam usodo: ker sem za hip spet dovolila, da me nosi veter. In zdaj bom imela precej dela s tem, da ga umirim, da mu ne pustim, da bi me odnesel predaleč. "Tale žurerski vikend je bil samo preblisk," si obljubim - in se spravim v tekaško opremo. Ne preveč brilijantnemu počutju navkljub.
Do konca še: 102 dneva, 103 naloge. Se beremo danes zvečer (!).
Ni komentarjev:
Objavite komentar