Bila je delovna nedelja in še dobro, da je urednica Olga celo dežurno ekipo najprej peljala na kavo in rogljičke v naš priljubljen lokal. Lažje je bilo zastartati, čeprav mi je danes vse šlo nekam počasi, prebijala sem se skozi maile in vmes pogoltnila dve tableti, da je tisto brbotanje v glavi vsaj nekoliko popustilo. "Kako pa te boli? In kje?" me je pred leti pohecala mami, ko sem ji jamrala zaradi migrene. "Tukaj ... Špika me," sem se prijela za čelo. "Hm, da nimaš slame notri," je resno rekla, nato pa mi pomežiknila, me požgečkala in stisnila k sebi. Oh, kako pogrešam ta njen malce ubrisan smisel za humor. In ta njen objem!
Ko sem se končno privlekla domov, sem se ulegla na kavč in si ogledala tisti omenjeni film. Vsemogočni Evan, sodobna, predvsem pa zabavna različica štorije o Noetu. Od vseh filmskih žanrov, se mi zdi, je najtežje narediti res dobro komedijo. Poceni fore me ne prepričajo, tale Evan pa me je v marsikaterem kadru dejansko spravil v smeh.
Predvsem pa mi je v spominu ostala poanta, nauk, ki sem ga potegnila iz filma, čeprav je komedija. "Veliko ljudi mi reče, da bi radi spremenili svet, pa ne vedo, kje naj začnejo. ... Ti povem, kako? Z enim dobrim dejanjem, ki mu sledi naslednje dobro dejanje," je bog (Freeman) razložil glavnemu igralcu. Kako preprosto, kajne?To me je spodbudilo, da sem se ne-preveč-dobremu-počutju-navkljub spravila na svež zrak. To je bilo zelo, zelo majceno, a vseeno dobro dejanje, ki me je spravilo v toliko boljše razpoloženje, da sem domačim po celem dnevu namrščenosti le poklonila prijazen nasmešek. In svet je bil vsaj za odtenek lepši.
Do konca še: 108 dni, 108 nalog. Se beremo jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar