253. dan: Cvetje v jeseni

Priznam, tokrat sem - za zamik objave bloga - kriva sama. Preprosto padla sem dol. Ne vem od česa: morda od hitenja po opravkih (ja, ja, vmes sem našla čas tudi za telovadbo), od utrujenosti ali pa od mraza. Sinoči sem si v Križankah ogledala muzikal Cvetje v jeseni in ko sem prišla na predstavo, se mi je zdelo blazno smešno, ko sem videla nekaj ljudi, oblečene v puhovke. V puhovke! Sredi septembra! No, ob enajstih, ko smo nastopajočim stoje aplavzirali, sem jim zavidala. Zelo zavidala. Brrrr!

A niti mraz ne more odtehtati tega, kar nam je na odru pričarala odlična igralsko-pevska zasedba. Pravzaprav ne vem, kako je možno, da so se šele zdaj spomnili, da iz te legendarne slovenski povesti (kot že veste, je Ivan Tavčar moj nadvse ljubi pisec) naredijo muzikal. A očitno je že moralo biti tako, morda je ideja morala toliko časa zoreti. Ker predstava je vrhunska. Od prvega prizora do zadnjega.

Ni se še zgodilo, da bi v gledališču zajokala. Morda zato, ker tja ne zahajam ravno pogosto (kar ni pohvalno, vem!), če pa že, si ponavadi ogledam kakšno komedijo. Najbrž sem ob kakšni res hudi potočila solzo smeha. Tokrat pa ne - tokrat so se mi oči orosile od ganjenosti. Čeprav je Cvetje v jeseni vsem poznana zgodba, ki jo tudi sama znam že na pamet, so jo v Križankah uspeli predstaviti na tak način, da človeka presune. Mene je. 

"Kaj veste o tisti ljubezni, ki pretresa telo in dušo, ki veže dušo in telo, ki je kakor nevihta, ki pride, da ne veš od kod, ki te podsuje, ki te stolče, da se od nje nikdar več ne oddahneš, ki jo pa vendar hočeš imeti, in najsi radi nje življenje izgubiš! Kaj ve veste o taki ljubezni!"
(Janez, Cvetje v Jeseni)

In morda sem včeraj, ko sem se kakšno minuto pred polnočjo vrnila domov, padla dol ravno od tega - od zasanjanosti. Od hrepenenja po tem, da bi tudi sama to izkusila. Nekoč, nekje, z nekom.

Do konca še: 112 dni, 113 nalog. Se beremo danes zvečer (obljubim!). :)