251. dan: Na robu

Ali sem vam že povedala, da je Jack Sparrow moj najljubši filmski junak? Res. Ker je ravno prav tragičen, živi v ravno prav strašljivem svetu in ima ravno pravšnje težave, ki jih z ravno pravim smislom za humor - vedno uspe rešiti. Pri njem je vse, kar dela, zelo na meji, mnogokrat gre celo čeznjo, v tem sva si podobna. A nekako ostaja v ravnovesju, celo takrat, ko je to nemogoče. Sicer pa mu pri tem pomagajo njegovi čudni prijatelji. So čudni, ampak so vseeno - prijatelji. In ja, okej, čisto po babje vam priznam: tudi Johnny Depp mi je res hud, njegove čokoladne oči so pač ... Njami, njami. :)

Seveda po tem odstavku ni težko ugotoviti, kako preživljam današnji večer: po teku sem si skuhala čaj, zlezla pod odejo in začela uživati v vragolijah svojega heroja.

Razmišljam, da bi se z Jackom kar ujela. V meni se skriva precej piratske duše. Velikokrat (prevečkrat) živim za trenutek, kar me je že velikokrat (prevečkrat) spravilo v godljo. A samo tako znam živeti. Moja usoda je očitno loviti ravnovesje med tem, kar hočem in tem, kar moram. Vseskozi hodim po robu, včasih padem čezenj. Ampak tako kot Jackovi so tudi moji prijatelji ravno prav čudni, da to razumejo in me vselej potegnejo nazaj. In ja, na koncu se vedno vse izide. Ne vem, kako, ampak se.

Je pa naporno biti pirat, nič ne rečem! ;)

Do konca še: 114 dni, 115 nalog. Se beremo jutri.