S Pokljuke smo pogumno krenili proti našemu najvišjemu vrhu. To pot sem, kot rečeno, pred 15 leti že prehodila, a sem že povsem pozabila, kje pelje, koliko časa se hodi do kakšne postojanke in kar je še takih stvari. Bila sem pozitivno presenečena. Do Vodnikovega doma in nato na Planiko, ki leži tik pod Triglavom, sem se tako rekoč sprehodila. Vsi ti vzponi na Primoža in redna telovadba so hvalabogu naredili svoje: v hoji sem uživala, energije sem imela več kot dovolj, da sem spotoma sklepala tudi nova prijateljstva, zato je bil izlet še toliko lepša izkušnja.
Če se nam je med potjo na Planiko vsaj vsake toliko še pokazal sonček, pa je bil dom pod Triglavom, ko smo do tja prispeli, že povsem zavit v meglo. In v sneg! Seveda sem si želela, da bi nas fantje, ki smo jih imele s sabo, spustili na sam vrh, a z glavo skozi zid se pač ne da. Bilo je prenevarno. Sicer pa ima tudi kepanje in mavžanje s simpatičnimi gorskimi reševalci in vodniki - in to sredi septembra - svoj čar.
Zdaj pa v toplo kočo na čaj z dodatkom. Da se ne prehladimo!
Do konca še: 117 dni, 118 nalog. Se beremo jutri.
P. S. Zaradi slabega signala na 2408 metrih, kjer stoji dom na Planiki, blog objavljam z enodnevno zamudo. Napisan je bil že včeraj, a preprosto ga nisem mogla spraviti na splet. Ste me pa vsaj malo pogrešali, kajne? ;)
Ni komentarjev:
Objavite komentar