Danes je vse obrnjeno na glavo. Jutro je bilo nenavadno mirno, še zajtrk sem si imela čas v miru pripraviti, ponavadi samo zvrnem vase kakšen jogurt ali niti tega ne. Ne spomnim se, kdaj nazadnje sem imela čas za sproščeni tek v naravi in to v času, ko je večina ljudi v službi, ter za kavico na domačem vrtu, ki mi jo je postregel ata - zato je bila še toliko slajša.
Ko sem nato v roke prijela svoj zveščič in napisala par vrstic samo zase, za svojo dušo, sem se zamislila, kako dolgo, res dolgo že nisem tega počela. In v kakšen tempo smo prisiljeni ljudje, kako dnevi bežijo mimo nas, pa tega sploh ne opazimo. Ne maram slišati, da sem človek, kot vsak drugi, da živim po nekem ustrojenem kalupu, a šele ob mirnih dopoldnevih, kot je bil današnaji, ugotovim, da je točno tako: zjutraj vstanem, se uredim, bezljam v službo, oddelam in ko pridem domov se lotim še tistih nekaj opravkov, pa je dan pri kraju. Zjutraj pa - vse od začetka.
No, tako kot je bilo nenavadno dopoldne, bo tudi popoldne. Medtem ko ste se nekateri počasi odpravljali domov, sem se sama šele pakirala proti Ljubljani. Doma bom, če bo vse po sreči, pozno zvečer. Niti bloga ne bo čas napisati, to mi je jasno že zdaj, zato se vam oglašam bolj zgodaj kot ponavadi - medtem ko pijem kavo iz avtomata, tisto kavo, ki jo sicer spijem okoli osme ure zjutraj.
Mi je pa všeč, da sem zaradi tega - pa čeprav je kriv samo urnik, ki je danes pač postavljen na glavo - dobila občutek, da sem vsaj nekoliko ušla vsakodnevni rutini. Do naslednjega mirnega dopoldneva si bom tako celo delala utvare ... da nisem človek, ki živi po kalupu.
Do konca še: 105 dni, 105 nalog. Se beremo jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar