V prsih me stiska, ko pišem te besede, in oči so težke. Ko se spomnim najinega začetka, je spomin še vedno lep. Bil si simpatičen fant in skromen, prav s to skromnostjo si me v hipu osvojil. Bil si varen pristan, po vsem hudem, kar sem prestajala v tistem obdobju. Takoj sem začutila, da z mano misliš resno - točno tisti občutek je bil, ki ga zdaj tako vneto iščem.
Ne bom pisala o vsem, kar naju je ločilo, ker je to res samo najina stvar. In ker najbrž niti sama ne poznava vseh razlogov, ki so proti nama. Bom pa naštela tiste, ki so bili za: tvoj nasmeh in način, kako si me objel, tvoja iskrena želja po tem, da si nekoč ustvariš družino. Spoštovanje, ki jo čutiš do ženske, še posebno, če je tvoja. To, kako si se postavil zame vsakič, ko me je kdo hotel prizadeti, četudi način morda ni bil vselej pravi. Ljubezen in predanost, ki jo čutiš do svojih staršev in brata ter njegove družine, tvoje najdražje sem iskreno in iz vsega srca vzljubila tudi sama. Ljubezen in predanost, ki si jo čutil - do mene.
Vsak zase sva odrinila že pregloboko na odprto morje, preveč sva se oddaljila drug od drugega in preveč sva se prizadela, da bi se še lahko našla na istem križišču. Oprosti za bolečine, ki sem ti jih zadala, in verjemi, da tega nisem storila nalašč. Tako sama sem bila in tako izgubljena. A človek se včasih preprosto mora izgubiti, da se spet lahko najde. Vseeno pa ne obžalujem niti minute, ki sem jo preživela s tabo. Veliko si me naučil, veliko si mi dal. Hvala ti za to.
Do konca še: 111 dni, 112 nalog. Se beremo jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar