Na tem mestu ne bom sodila o poetskem potencialu popdesignovcev (poante njihovega ŠKDM, recimo, tudi jaz še nisem razvozlala), vseeno pa se bom fantom, vsaj pri prej omenjenem verzu, postavila v bran. Namreč, ko sem se prejle spravila na tek po polju in prišla do križišča dveh makedamskih poti, mi je v misli pribezljal točno ta komad.
Malo pred tem sva si z Lidijo privoščili sladoled in vmes sem ji skoraj v solzah razlagala, kako obupana sem. Smiljenje same sebi mi ni preveč blizu, ampak zadnje dni me vse tako hitro vrže iz tira (se tolažim, da je kriva luna) in včasih se preprosto moram komu potožiti, da grem lahko naprej. In seveda je moja Lidi prvi naslov ob takih trenutkih. "Spomnim se, kako sem se pred časom odločala med dvema službama. Takrat mi je mami rekla: 'V življenju kdaj pa kdaj prideš do točke, kjer se je treba odločiti med dvema možnostima. In čeprav je težko, ker veš, da se ti bo življenje zaradi te odločitve odvijalo ali po eni ali pa povsem drugi poti, to pač moraš storiti.'" Dobra novica pri tem menda je, da se bom na koncu odločila prav, pa kakor koli že to bo. "Ker na koncu, Maja, se bo izteklo točno tako, kot se mora," je bila spet moj kompas. Moj zlati kompas.No, in potem, ko sem šla tečt, mi je postalo jasno, kaj so mislili popdesignovci. Spoznala sem, da pri ljubeznskih odnosih stvari mnogokrat niso samo črne ali samo bele. In ko se odločaš, ali nadaljevati po eni poti ali se raje podati na drugo, si v nekem trenutku lahko tako zmeden ali prestrašen ali bilo-kaj-že, da nehote zaideš na brezpotje. "Izbereš pa tisto, ki je ni ..." In točno tam sem trenutno. Ne na eni, ne na drugi strani, ampak tavam nekje vmes. Vem pa, in to ima moja Lidi prav, da večno ne bo tako. Slej ali prej me bo življenje samo postavilo nazaj v tirnice. Ker na koncu bom točno tam, kjer moram biti.
Do konca še: 106 dni, 106 nalog. Se beremo jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar