265. dan: Odmev

Razmišljam, da je življenje kot odmev: kar pošlješ ven, se vrne nazaj. In nekako verjamem tudi, da velikokrat sami prikličemo stvari k sebi, zato pa je tako pomembno, da razmišljamo pozitivno.

Včasih pa ne gre le za dobro in slabo, kar recikliramo v življenju. Včasih so to osebe iz mesa in krvi. Najbrž se določeni odnosi morajo izpeti, da jih lahko res dokončno pustimo za sabo. Pa če je to prav ali narobe, tako je. "Ko ti bo res dovolj, se bo to zgodilo samo od sebe. Če se ne bo, pa še toliko bolje, kajne?" mi je prejle rekla prijateljica. "Do takrat pa ... No, da takrat se samo čim manj obremenjuj s tem. In predvsem - čim manj pričakuj. Kar bo, bo," je še dodala. 

Ubogala sem jo, se nasmehnila, si dala slušalke v ušesa in šla tečt. Predihala sem se. Tako in drugače.

Ne vem, kdo misliš, da si?
Nesramnež, ko me poljubiš malo za šalo!
Kdo si ti, da veš, 
kako se pritisne na pravo stikalo?
Kot s čarovnijo držiš me na mestu
in vedno znova najdeš me,
če to prav je ali narobe, 
paše zelo - saj le ljubezen je to ...

Nič ne rečem, še vedno slišim, kako odmeva. In zvok je še vedno mamljiv, bojim se samo, da se spet ne izgubi v sivih stenah vsakdana. Ker včasih ... Včasih je treba pozabiti, kaj čutiš. In se spomniti na to, kaj si zaslužiš.

Do konca še: 100 dni, 101 naloga. Se beremo jutri.