256. dan: Duatlon

Naveličana zamika pri števcu dni in nalog, ki me še loči do zaključka tega projekta (ja, le še dobrih sto dni je ostalo!), sem se odločila, da bo moja sobota športno obarvana. Najprej s tekom po kamniško-mekinjskih poljih, nato pa še s pohodom na Jakoba. Precej optimistično sem zagrizla v hrib, skorajda tekla sem proti vrhu, a me je nekje na pol poti ustavil srčni utrip. "Okej, Majči, malo pretiravaš," sem si morala priznati. Pa še čisto premalo tekočine sem spila za takšem tempo, nič čudnega, da se mi je v glavi kar malce zavrtelo.

Dan se je hitro prevesil v večer, ki je bil rezerviran za našo Petro, s katero sva že nekaj mesecev sosedi, pa se še nisva uspeli dobiti niti na kavi. Še dobro, da je prišel njen rojstni dan, da sva končno imeli razlog za krepitev najinih sosedskih odnosov. :) Čudovito gnezdece si je ustvarila s svojim Danijem. In ko smo po babje čvekale o tem in onem, nas je Ana kar naenkrat prekinila: "Joj, Peti, prav spomnim se te s tvojega lanskega rojstnega dne ..." se je začela hihitati. In smo se zamislile, kako se ji je v samo enem letu, v le 12 mesecih, v komaj 365 dneh vse obrnilo na glavo. Na bolje. 

"Obstaja, zdaj vem, da obstaja," nas je nežno pogledala. Prava ljubezen namreč! Bravo, Petra. Več kot zaslužiš si vso srečo, ki te obdaja. Prav zaradi tebe in tvoje zgodbe spet verjamem v to, da (še) lepši jutri čaka - tudi name.

Do konca še: 109 dni, 109 nalog. Se beremo danes zvečer (!).