Uf! Komaj še držim oči odprte. Služba in maili in telefoni in služba. Pa skok na Primoža, ki je bil kot nekakšna generalka pred pohodom na Triglav. Jutri tak čas bom že v vojašnici na Pokljuki, od koder bomo v noči na petek krenili proti našemu najvišjemu vrhu."Veš kaj, Lidi moja," sem ji razlagala med potjo na Primoža, "jaz prav rabim tole. Fizične napore. Izzive. Nekaj, da me žene naprej." Zdaj, ko je od tistega mojega morja minil dober mesec in pol, zdaj, ko na stvar že lahko gledam vsaj z nekoliko bolj trezno glavo, zdaj, ko je tudi čas pokazal, v katero smer se bodo razvile stvari ... Zdaj vidim, kako naivna sem bila. In to mi ni najlažje priznati. Ne morem ravno reči, da ta dopust obžalujem, ker sem se imela tistih nekaj dni res lepo. Obžalujem pa določene odločitve, s katerimi sem nehote prizadela nekatere ljudi. Še najbolj pa - sebe.
V takih primerih se človek, ko pride malo k sebi (zaljubljenost je itak najmočnejša droga), počuti precej bedasto. Ko sem danes brala to kolumno, prvič po tistem času, sem se žalostno nasmehnila: "Bejbi, čisto si bila zadeta. Marsikdaj v življenju pač ni tako, kot se zdi na prvi pogled," sem si rekla. "Skoraj nikoli ni tako, kot se zdi na prvi pogled," me je potem dopolnila Lidi. "Ampak se je že moralo zgoditi. Sprejmi to. Prišla boš do cilja, Maja, samo ne po tisti poti, ki si si jo ti zamislila."
Vedno ima pravi odgovor na vse, kajne? Morda pa sem morala narediti ta ovinek na poti. Zato, da spotoma vendarle spoznam, kdo me ima rad. Zares rad.
Do konca še: 119 dni, 120 nalog. Se beremo jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar