204. dan: Slab spomin

V resnici nimam slabega spomina. Res ne. Nikoli ali vsaj zelo redko pozabim na rojstne dneve mojih ljudi, v teh dneh, ko sem bila na dopustu, sem poklicala tri. Tudi telefonske številke, obletnice, praznike in datume (sploh, če je napovedan kakšen žur) ;) si odlično zapomnim.

A ugotovila sem, da je včasih nujno potrebno kaj tudi pozabiti. Ker samo na ta način lahko oprostiš. In ko oprostiš, se lažje diha. Jaz svojo bolečino prepogosto vlačim za sabo, danes pa sem se zavestno odločila, da imam tega dovolj. Zato sem se prisilila, da sem pozabila na slabo voljo, ki bi mi jo skoraj povzročil nek telefonski klic. V kopalkah in pareu sem se odpravila na plažo, čeprav se težki in temni oblaki še niso pobrali z obzorja. To, da se je - medtem ko sem plavala - zjasnilo, sem vzela kot znak, da nekaj delam prav.

Nekoliko kasneje sem si brez slabe vesti naročila mojito na plaži. V tistem najinem lokalčku, ki mi je v tem tednu ukradel srce. Ja, take stvari si splača zapomniti. Slabe pa ... No, te je treba predelati, nato pa jim pustiti, da izplahnijo in naredijo prostor za drug(ačn)e, lepše spomine.

Do konca še: 161 dni, 161 nalog. Se beremo jutri.