Pri mojem delu se mi zdi pomembno, da mi sogovornik zaupa. Da ima občutek, da ga poslušam. Da ga rada poslušam. Kar v večini primerov - v Mančinem zagotovo - tudi drži. Samo tako lahko najdem bistvo, samo tako, se mi zdi, lahko ujamem sporočilo, ki ga nekdo med vrsticami pusti v svojih besedah. Po včerajšnjih pretresih, ki so v primerjavi z nekaterimi stvarmi pravzaprav nični, je delo name učinkovalo prav blažilno. Nisem bila posebej hitra, vzela sem si čas, ampak mislim, da je uspelo. Predvsem pa vsaj tistih nekaj ur v službi nisem mislila (ali vsaj ne toliko) na zoprne stvari, ki se te dni sicer neutrudljivo preganjajo po moji glavi.
Potem pa me je neka precej banalna stvar (slika, ki jo je nekdo objavil na svojem facebooku) pripeljala do razmišljanja, da se zadnje dni spet preveč ukvarjam sama s sabo. Prav smešno je, kako se kot novinarka lahko povsem vživim v vlogo poslušatelja, kot prijateljica pa kdaj pa kdaj kar odpovem. Ustvarim si nek krog ljudi, ki so moj ventil, in potem se moram včasih prav zavestno opomniti, da ne smem samo jemati, da moram tudi dati. Da nimam samo jaz problemov, da jih ima tudi kdo drug. Da nisem središče vesolja. Niti sveta, ki me obdaja.
Res pa je, da te mora tudi tisti na drugi strani spustiti zraven. Sicer dober pogovor, ali sploh kakršen koli pogovor, odpade. In res je tudi, da moraš sebe spraviti vsaj toliko v red, da si sploh sposoben in dovzeten biti z mislimi še kje drugje - ne samo pri svojih težavah.
Zato sem si danes po res res dolgem času pripravila kopel iz sivke in vanilije. V vroči vodi in z zaprtimi očmi me je zanimala samo glasba na mojem predvajalniku. To sem naredila zase. Da bom odslej lahko (bolj) za druge.
Do konca še: 174 dni, 174 nalog. Se beremo jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar