No, danes lahko to zanikam. Vreme tukaj na obali in za to obdobje leta je po običajnih merilih precej klavrno. Konec julija je, temperatura pa komaj zleze do 25 stopinj Celzija. Oblačno je, precej vetrovno in vseskozi imam občutek, da se bo ulilo (parkrat danes se že tudi je). In zato bi morala biti slab(š)e volje? No, pa nisem. In ne, tega ne govorim zato, da bi samo sebe prepričala v to. Čisto res mi je vseeno za tiste temne in težke oblake na nebu. Še več: meni se zdijo čudoviti.
Tudi slabše vreme ima namreč svoj čar. Jutranji tek ob morju, ko so me božale nežne dežne kaplje, je bil posebna izkušnja. Plaže so bile precej manj obljudene in tako ni bilo težko najti simpatičnega zalivčka za dva. Ko sem se počila pod borovec, ki je tokrat namesto za senco služil za streho, sem zavzdihnila od zadovoljstva. "Lej, te barve. Samo modrina! Hm ... 50 odtenkov modre. Ja, to bo naslov današnjega bloga, kaj praviš?" sem rekla svoji družbi. Tisti družbi, ki zna celo lovljenje komarjev ob pol petih zjutraj (ja, do takrat sem se borila z bzz-bzzanjem okoli svoje glave) narediti zabavno.
Zaskeli samo, ko se spomnim, da gre dopust h koncu. In to doupst, ki je bil zagotovo eden najlepših v zadnjih nekaj letih. Vreme pri tem ne igra nikakršne vloge.
Do konca še: 162 dni, 162 nalog. Se beremo jutri.
Ni komentarjev:
Objavite komentar